četrtek, 31. januar 2019

Volčja lakota

O odvajanju od dojenja, novoodkriti strasti do mesa in družinskem nasilju


Prvič sem občutila, kako je, ko te otrok sovraži, ko sem nehala dojiti Tastarejšo. Ob mojem prvem »Ne, nimam več« je najprej v nejeveri zajokcala, potem je vedno glasneje kričala in tulila, v trenutku največjega gneva pa me je uboga nemočna živalca samo gledala z neprikritim sovraštvom in name čisto brez heca renčala! Čez tri četrt ure je bilo drame konec; punca je bila s prekinitvijo mlečne popkovine kot prerojena. Na lepem je postala malo bolj odrasla (če lahko za frkljo med prvim in drugim letom uporabim ta izraz).

Pri Malem je seveda vse čisto drugače. Potem ko je bil v rani mladosti le zadržano navdušen nad dojenjem, je kasneje zagrabil na polno, a vseeno sem po defaultu pričakovala, da bo proces odstavljanja podoben kot pri njegovi sestri. Zato sem slab mesec po razmeroma uspešnem jesenskem uvajanju v vrtec zastavila odvajanje od dnevnega dojenja. Tulil in renčal sicer ni, vendar tudi pravega uspeha ni bilo. Mali je bil namreč skrajno užaljen in se je ob vsaki priložnosti obračal stran od mene. Če se je le dalo, je skočil v naročje Najdražjega, Turbobabi ali celo katere od vzgojiteljic, mene pa je obravnaval kot kak pasji kakec. Razen seveda takrat, ko je bilo dojenje dejansko na vrsti, torej ponoči, ko je večino časa visel na meni in se glasno pritoževal, kadar sem mu hotela izmakniti svoje izcuzane bradavice. Lahko si mislite, da mojemu egu, navajenemu, da sem na piedestalu svojih potomcev, to ni prav dobro delo.

Kmalu smo vstopili še na vrtiljak otroških bolezni, rumeno-zelenih smrkljev, nočnega kašljanja, občasnih bolniških, rednih babi servisov, čudaških pogovorov s pedagoškim osebjem vrtca, ki se je čudilo, zakaj je Mali tako nejevoljen (otrok pri letu in pol, ki se na vrtec še navaja? res, le zakaj?), redkih približno zdravih dni in spet otroških bolezni … Še sama ne vem, kako, ampak nekje v tej peklenski jeseni je Mali spet pristal na mojih dojkah. Najprej samo, kadar sem ga čez dan dala spat, potem še takrat, ko se je zbudil, in dečko je hitro potuhtal, da ni čisto res, da mleka ni več. Mleko je, in še pomembneje – lahko ga dobi!

Reč je hitro presegla razumne meje. Ob vsakem pogledu name, v vsaki malček bolj stresni situaciji, sicer pa vsaj na vsakih dvajset minut je Mali zahteval »Miki! Miki!« (kar pomeni »mleko«) in mi dvigoval majico. Z dojenjem v javnosti nikoli nisem imela težav, ko pa se je name prisesal tako krepak dedec, mi je bilo precej nerodno. Najmanj, kar si želim, je, da bi se postaven predpubertetnik v stoje namestil pod moj cucelj … Poleg tega nam je Mali kravžljal živce tudi s svojim siceršnjim prehranjevanjem. Z izjemo sladkarij, do katerih je imel kot drugorojeni od nekdaj precej lažji dostop kot Tastarejša, v usta ni dal prav dosti. Sploh pa ne mesa. Za nobeno mesno stvar ni nikoli niti odprl ust, ko je postal dovolj zgovoren, jih je pa še pospremil z nedvoumnim: »Bljek!«

Življenje staršev je znosno predvsem zaradi dejstva, da večina napornih obdobij pri otrocih mine sama od sebe (ali pa se vsaj prevesi v naslednje naporno obdobje), zato je za mnoge težave nadvse učinkovito zdravilo tisto, ki ga je meni priporočal naš družinski zdravnik. Prav pogosto nisem bila pri njem, kadar pa sem prišla, sva vedno končala s predavanjem, ki je vključevalo »mrzle obkladke« in »veliko tekočine«, pa še kak nagravžen žajbljev čaj. »In seveda mazati s …« – o, zdaj me bo pa odrešil s čudodelnim lokohepabepanthanom! – »posebno mastjo, imenovano Potrpežljivost« ... Skratka, tudi sinova mlečna norost je minila. Ne čisto sama od sebe in nekaj joka je že bilo, a očitno sem tokrat uspešneje zadela pravi čas. Pa saj bi lahko vedela – tudi hčerko sem odstavila, ko je začela dojenje komentirati z besedami, in očitno je enako veljalo za Malega, le da je pač začel govoriti malo pozneje. Zdaj se kar na lepem zdi zrelejši, hkrati pa je še vedno prijazen do vseh, vključno z mano. Poleg mojega oprsja je pomembno osvoboditev doživela tudi beseda »mleko«, ki jo spet lahko uporabljamo v povezavi s kravami, ne da bi ob tem izbruhnil družinski škandalček.

Zaenkrat največja sprememba pa se je pokazala v sinovi prehrani. Mali je postal volčje lačen! Njegov beljakovinski primanjkljaj je po novem tolikšen, da nenehno gode svoj »amam« in potem dejansko tudi jé. Najbolj priljubljene so čokoladne kroglice v mleku (pa smo spet pri odvisnosti), oni dan pa si je za prvi povečerek izvolil – piščančja nabodala. Ko jih je slučajno opazil na kuhinjskem pultu, kako hladno samevajo tam po večerji, je suvereno pokazal nanje in zahteval: »To!« Potem je pa ponosno letal po dnevni sobi in glodal mrzlo meso. Če ne bi videla, ne bi verjela, da je to res moj otrok. pa sem se spet prepriča,a da večina problemov (zaenkrat) mine sama od sebe, in tako je tudi s sinovim odnosom do mesa. Ga že kar vidim, kako bo čez deset let metal vase na ducate bigmacov

Nova doba: Mali pri mesni večerji

Kot pripis srečni zgodbi o prehodu iz dojenčka v pravega malčka pa naj omenim pripetljajček, ki vnaša dvom v ljubečnost mojega trenutnega odnosa s sinom. Kmalu po veliki odstavitvi je bil Mali v mojem naročju, delala sva kdo ve kaj, na lepem pa se je dečko nagnil nazaj in mi – bam! – privoščil dobro namerjeno glavco na sredino ličnice. Deset dni sem hodila naokrog s precej opazno modrico pod očesom. Tokrat mi je bilo prvič žal, da nimam ličil (in da jih ne znam uporabljati), kajti v kombinaciji z mojimi stalno prisotnimi podočnjaki je dajala tista modrica precej pomenljiv vtis. Mene je sicer zabavala, Najdražjemu pa se ni zdelo tako smešno. Ne rečem, tudi jaz bi najprej pomislila na družinsko nasilje. Pa saj – ali ni tudi to, da te sine kresne v obraz, družinsko nasilje?

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Traktor sredi Atlantika

O severu Lanzarota, skoraj idealnem počitniškem dnevu in otroškem dojemanju vrhuncev Naj najprej pojasnim, da na Lanzarotu traktorjev ni...