Nič posebnega

Porezen

Če se ti planetarna razporeditev, vremenski pogoji, zdravstveno stanje otrok in dosegljivost starih staršev poklopijo vsega nekajkrat na leto, se pri izbiri cilja za tretjino od turnih smukov sezone – torej za prvega od načrtovanih treh – ne upaš prav dosti izmišljevati, zato sva se odločila kar za Porezen iz Davče. Tako kot polovica slovenske turnosmučarske srenje. In nič posebnega ni bilo. Cesta do tja brez težav, gor sva prišla hitro in brez pretiranega umiranja, na vrhu ni bilo niti viharno mrzlo niti zadušljivo vroče, smuka pa je bila običajna kombinacija spihanega grebena, naporne skorje, nečesa ojuženega in par odsekov skritega pršiča. Eden od kolegov, ki sva jih srečala med potjo, je dobronamerno obžaloval, da si za otvoritev turnosmučarske sezone nisva izbrala česa boljšega …

Samo če na turno smuko ne moreš več iti čisto vsak dela prost dan, tak nič posebnega smuk postane zelo zelo dragocen! Jutranji mraz v dolini se spremeni v zabavno poživilo, ves napor ob hoji je samo drugo ime za rekreativno meditacijo, razgledi na grebenu so skoraj erotično doživetje, ob spustu pa spet premlevaš že tolikokrat premleto dejstvo, da kako je prav turno smučanje najširša, najbolj osvobajajoča in s tem najžlahtnejša disciplina zimskega udejstvovanja v hribih … K avtu sva se po treh prehitrih uricah vrnila rahlo razbolena – tolikšna fizična aktivnost pač ni del najinega trenutnega vsakdanjika – a uspešno napolnjena za kak mesec ali dva, dokler se nama spet vse ne izide.

Doma naju je Mali pričakal z vnetim ušesom. Res, nič posebnega!

Proti grebenu

 

Vršni greben je malo spihan, a lepo smučljiv.

Pobočje proti Davči ponuja mešane razmere.
V glavnem je presmučano že čisto vse.

Najdražji v najbolj vriskajočih zavojih.

Za konec pa kamikaze spust skozi grmovje na cesto.