Krive so hlače

Zakaj na pustni torek ni pametno imeti službenih sestankov: Mali je oznanil, da bo za pusta morski lev. Velik napredek, če upoštevamo, da je še pred par meseci v živalskem vrtu cvilil že samo, če je kdo nakazal smer gibanja proti bazenu. A predstava v zooju na Fuerteventuri je naredila svoje in tako sem bila postavljena pred zagatno nalogo, kako oblikovati prepričljiv kostum (oziroma dva, ker je njegovo idejo takojci zagrabila tudi Tastarejša). Kar izziv za nekoga, katerega šiviljske (ne)spretnosti so še po toliko letih predmet vsesplošnega družinskega posmeha! Nekako sem scumprala skupaj osem še kar uporabnih plavuti – za vsakega mladiča po dva para. Ko sem ju oblekla v črno in jima narisala še brke, sta bila prav prikupna, zelo zadovoljna in vsaj toliko prepoznavna, da so sosedje, potem ko smo jima med popoldanskim pustahrustanjem pojasnili, kaj predstavljata, odobravajoče prikimali.

Pustno jutro je potekalo razmeroma tekoče, je pa Malega zelo vznemirjal tudi moj kostum. Sploh se nisem nameravala šemiti, ampak ko so kolegice izrazile željo, da bi me videle v opravi, s katero sem lani obeležila svojo okroglo obletnico, si nisem dala dvakrat reči. 

»Tako lepa si, da kar dišiš,« je zavzdihnil Mali, ko sem v pritličje vkorakala kot tehno bejba. Pustimo ob strani, da je verjetno vohal nagravžni gel za lase, ki sem si ga v izobilju napacala na glavo – bila sem res prekrasna! Sine mi je takoj zaplenil ogrlico in si v nekem trenutku nehote strgal eno od plavuti, a s spenjačem in še nedotaknjeno plahto črne plastične pene, ki jo je iz svoje zaloge samoiniciativno in osvežujoče nesebično prispevala Tastarejša, smo rešili težavo in gladko prišli do trenutka, ko smo se v predsobi začeli oblačiti.

»Tvoje hlače bi mel,« je izjavil Mali. Očitno so se mu dopadle moje zlate hlače.

Sledila je scena, ki je v naši hiši na sporedu enkrat ali dvakrat na dan. Racionalna pojasnila, da ne bo šlo, so bila približno tako učinkovita kot pihanje na buške in poškodbe, Mali pa je v pogajanjih popustljiv toliko kot najradikalnejši teroristični kamikaze. Po nekaj minutah pregovarjanja, v katerih je ponavljal samo »Tvoje hlače bi mel«, je Najdražji že predlagal, da kaj pa, če bi mu jih dala samo za hip, a nobenega namena nisem imela slačiti tiste zoprne oprijete plastike med vrati. Sine je pritisk stopnjeval z vedno glasnejšim kričanjem in tuljenjem, jaz pa sem v odmev norela, da se moramo spakirati, ker bom zamudila. Končno je pat položaj rešil Najdražji, ki je iz omare privlekel nekakšne sinetove kavbojke in Mali je milostno prikimal, da to je pa v redu.

Med divjim kolesarjenjem v službo sem že kovala izgovore, da zamujam zaradi (prelepih) hlač. V resnici potem nisem bila pozna več kot par minut, sem pa na poti zašvicala kot še nikoli. Verjetno so se tako potile dame, ki so pred leti hujšale v Mr. Džirlotovih savna oblekah.

Ko sem prišla popoldne po Malega v vrtec, so me v njegovi skupini pozdravili miška, princeska, morski lev in pet gasilcev. Sine je bil malo razočaran, da nisem več »tekmo bejba«, a ves vesel, ko sem mu doma kot šal okrog vratu zavezala hlače njegovega hrepenenja. K sreči pa je bil pritisk vrstnikov močnejši od oprijetih hlač – na pepelnično jutro sva morala v vrtec odtrogati vso njegovo gasilsko opremo …