Čez tri gore: Surferski paradiž

Severni del Fuerteventure

Preden smo se odpravili na sever Fuerteventure, sva bila z Najdražjim postavljena pred dilemo, v kateri kraj se nastaniti: v kraljestvo kanarskih sipin Corralejo ali v divjanju Atlantika bolj izpostavljeni El Cotillo? Dileme nisva imela dolgo, kajti Corralejo je eden od najrazvitejših delov otoka, in če sem se česa naučila med našimi bivanji na Kanarcih, je to to, da z izogibanjem tamkajšnjim turističnim meganaseljem ne zamudimo prav ničesar, kar bi bilo škoda zamuditi.

Kako prava je bila odločitev, smo se prepričali ob prvi vožnji skozi Corralejo. Z bližanjem centru se je vpadnica sprevrgla v široko avenijo, ob kateri so se eden za drugim nizali Tommy Hilfiger, Bershka, C & A, Prada in celo ogromna parfumerija z imenom – prisežem, ne zafrkavam se – Edelweiss! Do neke mere lahko štekam čudake z najrazličnejšimi hobiji in strastmi, kot so pohodništvo, vzdrževanje balkonskih vrtičkov ali obiskovanje srednjeveških sejmov, ampak zakaj bi šel skozi vse tegobe potovanja čez dobršen del oceana samo zato, da potem pohajaš po enakih trgovinah kot v domači Qlandii, tega pa ne bom nikoli razumela.

Cotillo pa je na zahodni obali Fuerteventure in na čisto drugem planetu. V mestecu je ena največjih gostot sklumpanih Volkswagnovih kombijev na tej strani Atlantika, seveda z obveznimi surferskimi nalepkami (od katerih me je najbolj nasmejala: »Surf sucks, go working!«). Na vsakem vogalu so tako ali drugače ozaveščeni izdelki domače obrti, zaznali pa smo tudi nadpovprečno visoko prisotnost dreadlockov, širokih hlač in uličnih kitaristov. Od Volkswagna imamo doma samo modelček »terorista« in s štrenami na glavi se je Najdražji pred leti samo spogledoval, premoremo pa zato kar nekaj hlamudrač in več kitar, kot jih lahko preštejem. Torej smo se v hipijevsko-surferskem paradižu takoj počutili kot doma! Nobeden od nas ni nor na vodne športe, a ob poigravanju z valovi na čudoviti plaži južno od Cotilla in občudovanju deskarjev, ki jim tu prej zmanjka moči kot valov, je Najdražji dahnil: »To bi pa rad enkrat probal.« In tudi je – čez par dni, ko ga je doletel kratek začetni tečaj deskanja na valovih. Po nekaj urah prekladanja deske po priobalni peni je bil videti grozno srečen, izmučen pa tako, kot da se že pet let ne bi ukvarjal z resnim športom.

Kitovo okostje pri Cotillu. Ne se hecat, tu je pravi ocean!

Stari del El Cotilla.

Mozaiki na enem od trgov.

Peči za žganje apna.

Mlinov na veter je na otoku še precej, a nobeden več ne deluje.

Surferska plaža južno od Cotilla.

Na tejle sliki še oblečen ...

Najdražji v akciji.

Podmladek je očaral bar zraven osrednjega igrišča v Cotillu. Z velikansko škatlo igrač!

Če ste ljubitelji sončnih zahodov, so to kraji za vas.

Ampak vsej simpatičnosti Cotilla in odvratnosti Corraleja navkljub smo večino uporabnega časa v naših dneh namenili vzhodni obali – ko smo odkrili manj turistične dele, se nam Corralejo sploh ni zdel več tako grozen. Tukaj se namreč zgošča kar nekaj zanimivih otoških aktivnosti, poleg tega pa nas je v Corralejo vračal tudi neljubi dogodek. Med poskakujočim sestopom z bližnjega kraterčka Calderon Hondo sem namreč Malemu nesrečno stopila na prst na roki. KRC, je naredilo tam spodaj, UAAAAA, je zatulil Mali, in TUP, se je ustavilo moje srce. Kot se je izkazalo, ni bilo tako grozno, kot je izgledalo prvi hip. Urgenco smo sicer morali obiskati dvakrat, sem pa skoraj več časa porabila za zdravstveno papirologijo kot za samo čakanje in obravnavo. Mali je bil potem prav ponosen na par nalepk, ki mu jih sestra dala za nagrado, novo »punčko« na levi roki pa je nepričakovano pazljivo prekladal naokrog. Še nekaj tednov po dogodku, ko je prst že zgledno zaceljen, vztraja pri obližu. Ko zaspi, mu plastiko skrivaj odlepim, Mali je pa zjutraj ves začuden, češ spet mi je ponoči padlo dol …

Gremo na Calderon Hondo.

Vršni del vulkančka.

Prebivalke se prav nič ne bojijo ...

... in brez strahu pozirajo (pa tudi skačejo po nogah in nahrbtnikih).

Čisto fleten krater ...

Spust po vulkanskem šodru je bil tako zabaven, da ga je Mali šel večkrat. Dokler ni krcnilo ...

Izmučeni Mali s "punčko" na levi roki.

Še največje razočaranje naših počitnic je bil zame obisk otočka, ki sem se ga najbolj veselila. Isla de los Lobos, otok volkov (= morskih levov, ki so jih že zdavnaj poklali), leži par kilometrov od Corraleja. Ta nenaseljena puščoba je tako zelo zaščitena, da je za obisk treba zaprositi za posebno dovoljenje, kar je zvenelo obetavno. Pod vtisom našega lanskega obiska kanarskega konca sveta, fantastične, komaj poseljene La Graciose, sem pričakovala nekaj podobno očarljivega, deležni pa smo bili precej dolgočasnega vulkanskega pohoda, še celo famoznega dovoljenja ni nobeden preverjal. Dan sem si zapomnila samo po dveh stvareh: ko smo se začeli vračati od najbolj oddaljenega svetilnika na pomol, kjer pristajajo plovila s Fuerteventure, je Tastarejša začela grozno sitnariti. Težila je in težila z nemogočimi zahtevami in strahovi, vmes pa stokcala, da je zaspana. »Mogoče je pa res,« sva si rekla z Najdražjim. Ker je včasih enostavneje trpeti fizično kot psihično, sem si jo naložila na hrbet in jo namestila v sinetovo nosilko. Očitno se ni hecala – mrknila je skoraj v hipu in se v tisti pokončni, neudobno opičji pozi z nogami, ki so bingljale že precej proti tlom, smrče pustila odšerpati par kilometrov do prijetne otoške plaže.

Še bolj vznemirljiv pa je bil prevoz na otok. V Corraleju nas je v svoj vodni taksi poskusila zribariti cela avenija ponudnikov in nekako smo pristali v velikem napihljivem gliserju.

»Ali nas ne bo zmočilo?« sem spraševala, preden sem plačala.

»Ne, ne,« so mi zatrjevali. Niso se zlagali, poškropilo nas res ni, grozno je bilo pa vseeno. Čim smo zapustili zavetje pristanišča, je voznik privil gas, da smo začeli skakati po (sploh ne majhnih) valovih. Mladiča v mojem naročju sta jokala in milo prosila, naj ju močneje držim, da ne bosta padla v vodo. Samo upam lahko, da ju voznik ni upošteval, ker ju ni slišal, čeprav se mi zdi verjetneje, da je bil pač navaden psihopat, ki uživa v cviljenju nemočnih. Še posebej težko mi je bilo tolažiti naraščaj in mu zatrjevati, da je vse v redu in da se nam ne bo zgodilo nič groznega, ko pa je bila edina misel, ki sem jo čutila z želodcem in vsem ostalim: »Mamica moja, na pomoč, umrli bomo!«

Zalivček z nekakšno vikendico na Lobosu.

Hoja je ravna in precej dolgočasna.

Eden redkih zanimivih pogledov.

Svetilnik na severu otoka. Zadaj je vulkanček, za katerega nam je zmanjkalo časa.

Menda je na Lobosu posebej specialno rastje. Kot nepoznavalka niti ne vem, ali sem slikala kaj zanimivega ali ne.

Šerpa.

Loboška plaža je kar prijetna z naravnim zatišjem pred valovi.

Kar nekaj strahu nam je nagnal v kosti.

Požrtija. Tastarejša je bila posebej nora na papas arrugadas (krompir v oblicah v sredini fotke).

Druga obvezna točka v okolici Corraleja so znamenite sipine, ki se v širokem, dolgem pasu razprostirajo južno od mesta. Ne samo, da so strašno fotogenične, ampak so tudi prostor neverjetno pozitivne energije. Pri čemer ne mislim na ezoteriko. Mi smo jih obiskali kar dvakrat; prvič je bil Mali hudo nenaspan/lačen in posledično tako siten, da smo se hitro pobrali zadovoljevat osnovnejše potrebe. A že naslednji dan smo se po turici na čudovito zračen, brezpotni vulkan Montaña Roja spet ustavili na sipinah. Tokrat je sineta kar odneslo in ni bilo videti, da se namerava še kdaj vrniti. Bos na toplem, suhem pesku težko ne postaneš otrok, a za odraslost ni tod nobene potrebe. Najprej sem se naše norčije še trudila fotografirati, potem sem pa zadevo prepustila instagramarjem z njihovimi kolesi, stojami in poskoki – mi smo v puščavi samo uživali.

Malo je krajev na svetu, ki v ljudeh vzbudijo toliko pristne sreče in prijaznih čustev. »Pocrkljal bi se,« je po končanem norenju izjavil naš Mali. Kar na lepem smo se na parkirišču vsi štirje objemali in ljubčkali kot majhni, bosonogi prašički. Po mojem sva oba z Najdražjim na skrivaj potočila solzico ali dve.