četrtek, 06. februar 2020

Čudovita estetika grdega

Fuerteventura, osrednji del


Pogled na hrib ni dosti obetal. Kup črno-rjavega vulkanskega kamenja, ki mu oddajniki na vrhu niso povečevali lepote. Ampak na Fuerteventuri smo bili že nekaj dni, tako da sem vedela, da se ne gre zanašati na prvi vtis. In res – od bliže se je izkazalo, da se pot lično vije med čednimi skalami, spotoma smo pokukali še v par izvirov, kar je na tem puščavskem otoku prav unikatno, in oprezali za švigajočimi zemeljskimi vevericami. Strašno zadovoljna sem bila, ko mi je eno uspelo ujeti s teleobjektivom. Heh, kako malo sem vedela – čez par dni so lazile vsevprek po nas in naših nahrbtnikih. Kakor koli že, na vrhu, ki je pravzaprav samo stranska rama hriba s špasnim imenom La Muda, se nam je odprl Pogled! V poznopopoldanskem soncu so bile pod nami vse razsežnosti osrednjega dela Fuerteventure z njeno suho praznino, široko nagnjenimi ravnicami, opustelimi cestami, skromnimi oazami naselij ter nepreštevnimi hribi in hribčki, vulkani in vulkančki, kot bi jih ustvarila otroška domišljija, ne pa tektonsko-vulkanske sile. Vse je puščobno, sivo, rjavo in črno, skrajno razsežno in v bistvu grdo – ampak tako grdo, da je res lepo!
 
Pogled ... na zahod

Zložna pot na La Mudo.

Izvir oz. vodnjak ob poti.
 
Ah, Fuerteventura. Drugi največji otok v arhipelagu slovi kot najmanj hribovski in najbolj plažast, zato smo z njim odlašali in se nanj spravili kot na predzadnjega na naši poti, da (zlagoma in z velikim guštom) odkljukamo vse Kanarske otoke. Ker me lanski Lanzarote ni do kraja navdušil, tudi od Fuerteventure nisem pričakovala dosti – še sreča, kajti očarala me je že ob prvem stiku! Turistično najbolj razvita sta skrajni sever in jug, toda s prstom na Googlovih zemljevidih si nismo dobro predstavljali, kam se je bolj smiselno namestiti. Zato smo se za prvih par dni zakampirali kar lepo v sredini, tako blizu letališča, da je moral Najdražji kar naprej letati iz apartmaja s fotoaparatom v roki, da bi ujel bližnje posnetke pristajajočih letal. Ker si v prometnih konicah sledijo na par minut, mu tekanja ni zmanjkalo.

Naš apartma je bil dvonadstropna rožnata hišica v nekakšnem resortu z več domačini kot turisti. Podmladek je z užitkom norel po terasi in vsi smo se veselili skupnih ležišč, ki smo si jih improvizirali v polkletni spalnici. Brez pomanjkljivosti pa ni šlo: edino uporabno igrišče v bližini je bilo v napol razpadajočem stanju, že omenjeni bazen je bil čudovit, a ledeno mrzel, prva uporabna plaža je bila pa šele v sosednjem kraju. V iskanju animacije na prostem sem mladiča odpeljala na začetek vulkanske puščobe, ki se je odpirala med hišami, da bi se tam pokratkočasili med peskom in skalami. Žal imajo podobno idejo vsi krajevni lastniki psov in žal so psi tam precej priljubljeni, tako da je bilo naše kratkočasenje dejansko med peskom, skalami in pasjimi kakci. Šele predzadnji dan smo pogruntali, da nas sprehod čez to puščobo že po dobrem kilometru dostavi do priljubljene in otrokom nadvse prijazne plaže v turistični Caleti de Fuste. Tako prijazna je bila, da sem celo jaz zaplavala v Atlantiku. Enkrat in edinkrat, kajti čeprav se je zrak čez dan segrel do te mere, da razen puloverjev nismo potrebovali dodatnih plasti oblek, je morje ostajalo osvežujoče. Brrr! 

Pogled z dvorišča.

Škoda, da je bilo igrišče tako razsuto.

Mali v svojem najljubšem elementu.
Tu med pasjimi kakci.

Školjk na otoku ne manjka, in to tudi precej daleč od morja.

Plaža Castillo, Caleta de Fuste.

Popoldneve smo preživljali na raziskovanju biserčkov osrednjega dela otoka. Ni jih hotelo zmanjkati. Na Fuerteventuri seveda ni globokih barrancov (sotesk), kakršni so na bolj goratih Kanarskih otokih, toda že prvi dan smo odkrili skromni Barranco Mal Paso z gladkimi granitnimi stenami in čudaško belo kapelico. Moški del ekipe je posebej zaživel ob bluesovskem bendu, ki ga je v nedeljo popoldne tako žgal v gostilni na izhodišču, da so se tresle seksi palme po vsej dolini. 

Barranco Mal Paso.

Tu je celo nekaj zelenja.

Pot je vedno bolj slikovita ...

... vse do tele kapelice ...

... s hecno vsebino.

Še pogled z druge strani. Res nenavadno mesto za kapelico!

Mostiček pod kapelico vodi do plezališča.

Tastarejša je raje trenirala dričanje po granitnih toboganih.

Bend na izhodišču. Toliko jih je bilo, da je moral bobnar paziti, kam se nagiba.

Atlantik na vzhodni obali Kanarskih otokov je razmeroma blag, na zahodu pa … ajoj! Oziroma Ajuy, kot je ime ene od ribiških vasic s črno plažo, neumorno butajočimi valovi in do kraja razjedenimi klifi. Po vetrovni obmorski pustinji smo se sprehodili do slikovitega skalnega previsa. Ob povratku v Ajuy smo ocenili, da smo že dovolj odmaknjeni od slovenskih virusov, da so se ustavili tudi otroški smrklji, in je celo Najdražji s težkim srcem dovolil prvi sladoled. Do konca dopusta smo se potem pogajali o tem, kolikšna dnevna količina helada je še sprejemljiva. 

Plaža v Ajuyu.

Ajuy.


Z morjem tukaj ni šale.

Pogled iz špilje ob poti.

Po vetru do obokanih temnih skal.

Obok.

Ena naših glavnih zabav je bilo seveda letanje po valovih.

Slučajno smo obiskali tudi pogorje Cardon, ki je eno od impozantnejših na otoku. Slučajno zato, ker je zaradi gnezdenja nekih ptic odpadel naš načrtovani vzpon na enega od nižjih vulkančkov. Ni nam bilo žal, romarska pot do kapelice in puščavniškega bivališča pod skalami je bila zelo slikovita, jaz pa sem tiho pogledovala navzgor in si želela, da gora ne bi bila sveta in bi se smelo povzpeti tudi na katerega od ostrih vrhov. Turo smo si pa najbolj zapomnili po kalimi, puščavskem pesku, ki ga iz bližnje Afrike prinaša veter tako vneto, da smo ga na koncu imeli v očeh, ustih in nosovih. Kreh! 

Vrata na začetku poti. Kaj narediš, če so zaprta?

Puščobno, a zelo lepo!

Nekam jodlarsko vzdušje pri kapelici.

Vrhovi Cardona tam zgoraj so presneto nabrušeni.

Celo nekaj zelenja na poti.


Igrišča so na vseh Kanarskih otokih večinoma odlična.

Pa še okostje kita pri solinarskem muzeju; da bi ga šli pogledat od bližje, smo bili preveč stiskaški,
ker se za solinarstvo sicer ne zanimamo kaj prida.

Kar nas je ob vsem posebej presenetilo, je, da smo na otoku, katerega glavni vir dohodkov je turizem, doživeli fenomen zime na Jadranu. Turistov je bilo malo, prav tako tudi njim namenjenih institucij. In naj smo se še tako trudili, proti večeru, ko smo se sestradani vračali z izletov, v osrednjem delu nismo našli odprte nobene uporabne prehranjevalnice. Tako smo bili odvisni od naših makaronov, Najdražji pa je ob pomanjkanju beljakovin mesnega izvora vedno bolj bledel. Še dobro, da smo se čez par dni preselili na sever!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Divjina pred domačim pragom

Koronadnevnik, 24. dan samoizolacije Najvišje vzpetine naše občine so na njenem vzhodnem robu, ki ga prav slabo poznam. Edina izjema je D...