sobota, 01. februar 2020

Genetika

Sedem zjutraj ni najprijetnejša ura za odhod letala, še posebej, če je letališče sredi sosednje države in če sta dva od potnikov v skupini še razmeroma negodna. Zato sva z Najdražjim naredila vse, da bi jima pot čim bolj olajšala: od doma smo se odpravili že dan prej in noč, ki je bila vseeno neudobno kratka, preživeli v hotelu blizu letališča. Pokonci sva se spravila že pred četrto zjutraj in čisto nazadnje zbudila podmladek.

Mali se je zdramil s precej truda in kar nekaj negodovanja. Med pestrim dogajanjem na letališču je gledal vedno bolj drobno, čim je bilo letalo odločno usmerjeno proti Atlantiku, pa se mi je vrgel v naročje in večino poleta prespal. Tastarejša pa ne. Čim sva jo zbudila, je planila pokonci, budna kot čuk. Malo je bila razočarana, ker je ob vzletu ni tako dramatično prilepilo v sedež, kot prikazuje eden od vrhuncev mojih prenapihnjenih zgodb, a ne glede na to je vse dobre štiri ure poleta pazila, da ne bi česa zamudila. Oči ni zaprla niti za hip in z ničimer se ni mogla zamotiti; celo ko sem – kot ukrep v skrajni sili – iz nahrbtnika izvlekla prenosnik z risankami, ni zdržala prav dolgo. Vožnja v najetem avtu je pomenila novo razburjenje (in zanjo tudi precejšnje neudobje na res zoprno plastičnem jahaču), ko smo se namestili v apartma, ki je bil preblizu letališča, da bi do tja koga zmanjkalo, sta pa mladiča sredi soseske prav hitro odkrila bazen. In to čudovit, a žal neogrevan, tako da mi na kraj pameti ni padlo, da bi z njim storila kaj več kot ga občudovala od zunaj. Mladinca soške temperature vode niso motile, začela sta z nogami, nadaljevala z gatami, prav hitro pa je obema uspelo v celoti telebniti noter. 

Ryanair pred sedmo zjutraj.

Costa de Antigua ob dveh popoldne. Na sliki v fazi mokrih gat.

Za prvi popoldan nismo imeli nobenih načrtov, a Tastarejša nam ni pustila izbire. Po apartmaju se je – že več kot dvanajst ur od zgodnje budnice – valjala vedno bolj zelena, z vedno bolj kravjim pogledom, da bi zaspala – to pa nikakor ne. Zato smo se po kosilu naložili v avto z izgovorom, da gremo v Lidl. Saj smo res šli, a ker sta zasmrčala, še preden smo prišli do prvega križišča, smo si spotoma privoščili še več konkreten avtomobilski krog po osrednjem delu Fuerteventure.

Seveda me Tastarejšino vedenje niti malo ne preseneča. Je pač prava potomka moje družinske linije. Njena roditeljica je že gospa srednjih let, vendar še dandanes vso noč »straži«, če mora naslednje jutro zgodaj vstati, da ja ne bi preslišala budilke. Njen dedek, za katerega bi genetski testi nedvomno pokazali, da je svoji hčerki podaril večino kromosomskega materiala, pa je še pri svojih zrelih letih in stotisočih prepotovanih kilometrih sposoben buden kot ris presedeti ves dvanajsturni polet in ob oknu držati napravo za snemanje poti z GPS-om, zato da mu slučajno ne bi ušla trasa, nad katero leti … Skratka, Tastarejšino obnašanje do obisti poznam – in z njo lahko samo najgloblje sočustvujem.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Divjina pred domačim pragom

Koronadnevnik, 24. dan samoizolacije Najvišje vzpetine naše občine so na njenem vzhodnem robu, ki ga prav slabo poznam. Edina izjema je D...