nedelja, 05. januar 2020

Med in mleko

Lačni na hrvaški obali


Na hrvaški obali se domačinom cedita med in mleko. Vsaj tako gre sklepati po njihovi pripravljenosti za ukvarjanje s turisti v mrtvi sezoni. Samo da ni bila čisto mrtva, kajti na posilvestrskem Krku še zdaleč ni manjkalo obiskovalcev. Obalne promenade so bile živahne, po hribovskem kršu na jugu otoka je pohodnikov – pretežno slovenske provinience – kar gomazelo, toda le prvi večer nam je uspelo ubosti odprt lokal, v katerem smo si dvignili raven sladkorja v krvi. Preostale dni smo v iskanju obeda prevozili Krk, Baško, Staro Baško, Punat, Malinsko in vse vmes (torej še zdaleč ne krajev, ki bi bili pozabljeni od turizma), pa razen par kafičev z osnovno ponudbo nismo našli nikogar, ki bi nas v zameno za nekaj skuhane hrane odrešil odvečnih kun. Še pekarno so nam zaprli tik pred nosom. Očitno v poletni sezoni zaslužijo čez glavo dovolj in se jim sredi zime res ne splača brisati prahu z miz in stolov …
 
Kopali se nismo (čeprav ni bilo nepredstavljivo).

Obala v Krku brez betona ne bi bila uporabna.

Poleti si ne bi želela priti sem.

Iz Stare Baške na prelaz Vratudih.

Novoletna večerna idila.

Obvezno metanje kamnov v vodo. Malinska.

Ena družinska na razpadajoči rivi v Malinski.

Sicer pa nas je nenavadno pomladno razpoložena zima na Krku res pocrkljala. Igranje na obali, ki je obvezni del tovrstnih familijarnih počitnic, smo v veliki meri lahko izvajali v samih puloverjih, Tastarejša pa se je v nekem trenutku vzpenjanja po pustih bregovih nad Baško slekla celo do spodnje majice (in svojega očeta skoraj ugonobila). No, eden glavnih namenov drugega dela naših novoletnih počitnic je bil kanjon Vrženice pri Baški. Skozenj sem se basala v začetni nosečniški nerodnosti, ko se je Tastarejša še valila, po dobrih petih letih pa sva ocenila, da bi bilo obmorsko poplezavanje zanjo ravno pravšnji izziv.

In res je bilo. Že dostop ob obali do plaže Vrženica je bil pustolovski, v soteski pa se je punca razživela in poskakovala kot veverica. Zadeva je za takle podmladek idealna, kajti skoki so tako nizki, da vrvi, ki smo jo imeli s sabo, sploh nismo uporabili, in tako enostavni, da jih zmorejo tudi mladi plezalci, vseeno pa dovolj razgibani, da ni dolgčas. Mali je dobršen del poti prespal in se je zbudil ravno toliko, da je tudi on približno sam splezal čez enega od skokcev, potem je pa hitro spet romal na moj hrbet, da sem ga odnesla čez najvišjo skalno pregrado. Proti koncu se nam je vse skupaj že vleklo, pa še sonce je bilo že nevarno nizko, a od zaključka soteske nazaj do parkirišča pri recepciji kampa Bunculuka je še kar nekaj kolovratenja čez krš. In čeprav vse skupaj ne znese več kot osem kilometrov hoje, je plezarija Tastarejšo tako izčrpala, da je v avtu zaspala kot klada. Ko smo jo čez slabi dve uri zbudili za večerjo, je na mah požrla tri zrezke in kup krompirja. Pripravljene v naši miniaturni kuhinji, kakopak, kajti na hrvaški obali se očitno cedita med in mleko in se domačinom, kot rečeno, pozimi ni treba ubadati s turizmom …

Sem hotela nekaj napisati pod sliko, pa sem ugotovila,
da je do pike isto kot pred dvema letoma.

Slikoviti začetek za kampom Bunculuka. 

Pustolovsko ob obali.

Plaža ob poti, zadaj Prvić.

Začetek dinamike v kanjonu Vrženica.





Par metrov se je celo Mali angažiral sam.

Najvišji skok (ki je tudi eden od zadnjih).

Kolovratenje čez krš nazaj do izhodišča.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Čudovita estetika grdega

Fuerteventura, osrednji del Pogled na hrib ni dosti obetal. Kup črno-rjavega vulkanskega kamenja, ki mu oddajniki na vrhu niso povečevali...