Idealne razmere

Ogradi

Najdražji je kar težko verjel, da ga na najin prosti dan nisem vlekla turno smučat. Ampak res bi bil greh, da ne bi izkoristila za hojo idealnih snežnih razmer na domačem pragu, in ko so se v vsej kompleksni družinski kombinatoriki za cilj ponudili Ogradi, ki so tako ali tako eden mojih najljubših slovenskih kotičkov, ni imelo vozačkanje čez vse avstrijske tunele v iskanju smučljivih terenov nobenega čara več. 

Debeli vrh z Ogradov.

Cesta do planine Blato je v zimskem mrtvilu prevozna brezplačno (juhej!) in trenutno brez težav, kar pa bi težko trdili za markirano pot do planine V Lazu. Kar ji manjka pri snegu, nadomesti z odseki ledu, tako da je Najdražji, ki je hodil brez palic, uprizarjal zanimive baletne figure. Derezice bi pomagale, s ta pravimi derezami pa sva raje počakala do vršnega slemena Ogradov, kjer bi bila hoja brez njih mestoma kar nevarna ali vsaj trapasto neudobna. Z železjem na nogah pa sva po večinoma trdem snegu brez težav pripikala do zalitega vrha, na katerem sva se na hitro napojila s klasičnimi bohinjskimi razgledi in zadnja leta precej neklasično tišino. Tisto gosto, hribovsko, ki jo sem in tja prereže samo nebodigatreba letalo. Čeprav nisva bila edina obiskovalca Ogradov tega dne, je bilo tako samotno, da si je najino početje drznila od daleč drznila preveriti celo četica gamsov.

Ubijalska drsalnica v gozdu.

Prva strmina nad ostanki planine je kopna.

Prvi vršič v slemenu.

Zimska poezija!

Zadnji klanec je najmehkejši, tu bi šlo tudi brez derez.

Križ pod vrhom.

Menda se nama je na oni strani bleščalo celo morje.

Sestop po vršnem delu je bil ekspresen, spet na markirani poti pa sva hitro snela kovačijo in krog podaljšala čez Krstenico. Enkrat pred milijon leti smo na tem odseku brez gazi in z vsemi markacijami pod snegom prav veselo tavali, zdaj pa je bila pot dobro shojena. Večina fužinskih planin je tako ali tako srčkana, Krstenica s svojo odprtostjo je pa zame med njimi kar kraljica, tako da sva k sreči med njenimi kočicami še ujela zlato slovo dneva. Nadaljnji sestop na Blato je bil zoprn kot vedno, tokrat ob dodatku ledu in zimskih gojzarjev še malo bolj. A drčalnica je bila vseeno manj ubijalska kot na lazovški strani. Vlake v spodnjem delu so vsakokrat, ko pridem sem, malo globlje, na planini Blato je bil pa parkiran tako strašanski gozdarski stroj, da bi naju, če bi se mu nastavila na pot v delovnem stanju, verjetno mimogrede pohurstal, pa se mu še spahnilo ne bi …

Ekspresni sestop.

Najstrmejši del (pod robom vršnega slemena) je sicer precej kopen, a zelo leden.
Z derezami je bilo bistveno prijetneje.

Ogradi s Krstenice.

Gozdarski hrust na Blatu.