Srednja žalost v Bohinju

Znucani apartmaji na vrhu Bohinjske Bistrice za nas niso nobena novost, tam smo bili že četrtič, ampak tokrat je bila vse skupaj bolj ena srednja žalost. Spohal nam jo je že božični večer, ko smo bili menda prvi klicatelji bežigrajske policije. Nepridiprav, ki se je – ob vsesplošni osvetljenosti ulice in živahni prisotnosti dvojih sosedov – lotil naših vhodnih vrat, v hišo na srečo ni prišel, nam je pa pustil grenak priokus in dal vetra Najdražjemu, da je z dopusta letel nazaj domov in končno zmontiral alarmni sistem, ki se je že nekaj časa prašil v predalu.

Snežna žalost je itak vsesplošna, ampak res me je skrbelo, da ne bomo mogli izkoristiti nobene od kart za Soriško planino, ki sem jih nadvse optimistično kupila po pošti že v predprodaji (da bi prihranila par evrov pa to). Tik pred zdajci so le zagnali polovico vlečnice, tako da smo empirično preverili, da naša Tastarejša še zna smučati. Optimistično smo s sabo vlekli tudi komplet opreme za Malega, češ tako motorično spreten je in tako vneto ponavlja za sestrico, da bo pa ja tudi on že začel drveti po belih strminah. Pa smo delali račune brez upoštevanja dejstva, da je dečko letos precej modrejši kot lani – se pravi, da se je začel bati za lastno rit! Pa še zbolel je prve dni, in ko sem ga po prvem okrevanju postavila na smučke, je začel cviliti in se pritoževati. OK, greva pa na sanke. Gor sva že prišla in tudi med začetkom spusta je bil še zadovoljen, čim sva dobila malo brzine in je začelo špricati po naju, pa mu ni bilo več prav nič pogodu. Zimski dan sva tako zaključila v avtu. Mali je skrajno srečno počel, kar mu je trenutno ena od najljubših dejavnosti – risal, jaz sem pa sedela pod njim in vdano čakala, da odraste.

Tastarejša še zna ...

Tudi pri drsanju počasi napreduje.

Mimogrede, z vozovnicami iz predprodaje je bila zanimiva zgodba. Ko sta se prvi dan na Soriško sama spravila Najdražji in Tastarejša, sem mu v roke potisnila že kupljeno karto. Kot se je izkazalo, me je razumel približno tako dobro, kot če bi govorila albansko, kajti hodil je okoli blagajne kot muha okoli kravjeka in se o nečem pregovarjal. Bil je kar uspešen – vrnil se je s tremi dodatnimi veljavnimi kartami, ki so mu jih kar šenkali! Očitno je iskreno verjel in tudi uspešno prepričal blagajničarko, da smo v predprodaji plačali štiri karte (kar je res), po pošti pa dobili samo eno (kar seveda ni res). Ko sva razjasnila nesporazum, ni bil prav srečen, ko je zastonjske karte nesel nazaj. Jaz pa sem doma potem dve karti iz predprodaje šenkala bratu in se pridušala, da se takihle gorenjskih šparanj ne grem več.

V prazničnem obdobju velikih obdarovanj je bil tudi Mali tako velikodušen, da je svojo bolezen podal naprej. Tako sem imela priložnost spoznati bistriško dežurno ambulanto. Gneče je bilo gotovo manj kot v Ljubljani … Sicer pa se seveda nismo imeli samo slabo. Z Malim sva prilezla na zabačeno Šavnico nad Bohinjsko Bistrico (in ugotovila, da ne bo nobene škode, če vzpon nanjo ostane unikat). V enem od mrzlih juter sem sama letela še do izvira Bistrice. Mi je bilo sredi tiste ledene divjine kar malo neprijetno, ker se, ko sem sama, slejkoprej spomnim na famozni bohinjski trikotnik … Da bi izkoristili redko obdobje, ko se da nad Staro Fužino vozačkati zastonj, smo se odpeljali v Voje. Sprehod do slapu na koncu doline sploh ni švoh. 

V Bohinju je strpnost doma, hehe.

Senožeti in zasneženi Julijci.

Rudnica s Šavnice.

Nekarizmatični vrh Šavnice. Sva se morala prebiti skozi goščavo smrek, da sva ga dosegla.

Samotno pri izviru Bistrice. 

Voje.

Tastarejša se je komaj vlekla. Kot da bi jo gnali vse do Velega polja in nazaj!

Okrepčevalnica Slap. Seveda zaprta.

Slap v Vojah. Mali ga je spokojno prespal.

Najbolj decembrsko kičast pa je bil naš izlet na Galetovec. Sprehodič s ceste nad Gorjušami je precej bolj odprt, kot bi človek pričakoval po siceršnji gozdnatosti Pokljuke, razgledi z vrha so itak uau, v zlati prednovoletni svetlobi pa še toliko bolj. Mladiča je najbolj navdušila zasnežena strminica malo pred vrhom. Na njej je celo Mali pozabil na svoje trenutne snežne strahove. Malo manj se je dopadla Najdražjemu, ki je nosil najbolj zdrajsane superge in na trdem snegcu telebnil, kot je dolg in širok. In to kar dvakrat zapored.

Na Galetovec.

Zamrznjeno korito. Kaj lepšega!?

Zimske radosti za deco.

Zimske radosti za odrasle.

Kičasta z vrha Galetovca.

Ni treba veliko snega, da končaš na riti!

Vse štiri naše bohinjske dopuste povezuje banalna, a nezanemarljiva slabost – ker gre za službene apartmaje, jih je treba po koncu bivanja lastnoročno pospraviti. Nekonstruktivno razgrajajoči podmladek pri tej naporni fazi še najbolj pripomore tako, da ga odstranimo. Tokrat nam je v hladnem, a sončnem dopoldnevu kar uspelo. Še več, stanovanjce smo zapustili v bleščečem stanju! Dobesedno, kajti glavna Božičkova napaka je bil nakup seta bleščic v lončkih, in ko je tisti vrag enkrat odprt, se ga ne znebiš več. Mini bleščico sem zadnjič našla celo v Tastarejšinem uhlju …

Pot domov smo končali v čisto drugem gorstvu - na Štefanji gori.
Pa srečno!