četrtek, 13. februar 2020

Ni važna pot, važen je cilj

Pico de la Zarza


Zaplotnikov Nejc ni imel čisto prav, vsaj ne v vseh primeru najvišjega vrha Fuerteventure. Kajti za samo pot na Pico de la Zarza bi bilo popolnoma vseeno, tudi če je ne bi bilo. Začne se sicer unikatno – če malo zaokrožim, lahko rečem, da kar na ničli, kar se tiče višine. Ampak odmisliti je treba nagravžni Ventura šoping center, pri katerem me je izvrgel bus, in prvih sto višincev je treba manevrirati po ulicah med velikimi hoteli. Kratka strmina na stranski vrh Talahijas (213 m) je čisto fletna, od tam je pa do vrha še slabih sedem kilometrov skrajno pustega slemena. Skoraj bi rekla, da mora biti pozimi tu idealno za turno smuko … Na solidnem makadamu, po katerem se ves čas cefedra, srečala samo enega gorskega kolesarja – res čudno, teren je za to idealen. Ves čas je nemarno pihalo, poleg tega pa poti ni nobene zanimivosti in tudi razgledi ne pomagajo: spodaj gnusni Morro Jable, eden od dveh turističnih centrov otoka, v dolini na levi puščavske poglede zastruplja umetna zelenina igrišča za golf, v dolini na desni pa nekakšen kamnolom ali rudnik. Človek kar ne ve, na katero stran raje ne bi gledal!

Lahko prepoznaven začetek vzpona: pri Burger Kingu. Juhej!

Pozimi bi se tu krasno turno smučalo, hehe. Poglede na eno strani "krasi" igrišče za golf ...

... na drugo rudniška krasota.

Z vršiča Talahijas izgleda še kar obetavno.

Na višini 500 metrov je sleme končno postalo malo bolj zeleno (če je za puščavo to mogoče trditi), zadnjih dvesto metrov do vrha pa se pot vsaj malo ustrmi in userpentini. Po dveh urah sem torej od morja prilezla na 812 metrov in videla, zakaj.

Potem se nekaj kilometrov ne dogaja nič.

Pogled nazaj.

Še sreča, da je bilo višje nekaj domačink.
 
Vrata pod vrhom. Čemu služijo, je težko reči, ker je ograja itak vsa polomljena.

Ker se na severozahodni strani odpre prepaden pogled na grobost Atlantika, na neumorne valove, ki razžirajo neskončne, podivjane plaže, na neposeljene bregove in na fantazijsko prišpičene vrhove polotoka Jandía. Fuerteventura me je tudi brez tega očarala, ampak dvojnost tako brutalne divjine na ozadju skrajnega turističnega razvoja me je pustila brez besed. Prav dosti se ji žal nisem mogla prepuščati, vetru je bilo na ostrem robu malo mar za moje tihe vzdihe. Ker sem primernejša pokrivala pozabila v apartmaju 30 kilometrov stran, sem si ušesa zaščitila z improviziranim turbanom iz srajce. Mogoče so pa zato mimoidoči čudno strmeli vame …

Uau! Pogled proti zahodu ...

... proti vzhodu. Atlantik divja na obeh straneh.

Moja turbanska oprava je vzbujala nekaj pozornosti.

Kaj dosti drugega kot sestopiti po isti duhamorni poti nisem mogla, ker na Pico de la Zarza ni druge označene možnosti (brezpotna kolovratenja po sosednjih grebenih sicer ne izgledajo neizvedljiva). Če izvzamem dva gorska tekača, ki sta me prehitela, sem bila zjutraj na gori prva, zdaj pa sem srečevala celo paleto pretežno nemško govorečih pohodnikov. Z ravno tako pisano paleto obutve. Približno pohodniško obutev sta imela samo dva para. Ker se pot spušča ves čas na jug, sem bila presneto vesela, da je bil to naš prvi oblačni počitniški dan, sicer bi me sonce skurilo kot jastoga. Sestop do ničle mi je malo skrajšal preostanek familije, ki je opoldne prevzel vlogo taksistov. Zaključek s kupovanjem malice v prvem Sparu je bil kruto komercialna streznitev, a vseeno … do bistva fuerteventurski!

Zelenje ob poti.

Pogled nazaj na vrh.

Takole strumno jo mahajo gor, z gozjarji in vetrovkami, torbičkami in sandali ...

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Zeleno-belo

Tako očarljiva kombinacija zeleno-bele se ne zgodi vsako leto, in ker je v trenutni zagatni situaciji težko vedeti, koliko časa nam bo sploh...