sobota, 15. februar 2020

Divji jug Fuerteventure

Preden koronorija odnese naše kanarske spomine v nepovrat, naj zaključim našo letošnjo kanarsko sago. Po hipijevski toplini odštekanega severa Fuerteventure od zadnjih nekaj dni na jugu nisem pričakovala veliko, pa bi morala – če bi le vrgla oko na zemljevid, ki na tem koncu kaže nenavadno oblikovan rep. Polotok Jandía je hecno ozek. Nikjer ni širši kot nekaj kilometrov, pa vendar so prav tu najvišji vrhovi otoka s Picom de la Zarza na čelu. Da se ne zlomijo naravnost v ocean, preprečujejo peščene plaže, ki Jandío obkrožajo z vseh strani. Na jugovzhodni, zavetrni strani so blage in prijazne, a žal nam je za rekordno dolge bosonoge sprehode zmanjkalo dni. Tako ali tako razglede nekoliko kvarita Morro Jable in Costa Calma, dva turistična giganta, poleg tega pa še kup manjših hotelskih kompleksov, da množice propadlih gradbenih projektov, ki kot srhljiva okostja štrlijo na vsakih par kilometrov, niti ne omenjam. Severna, privetrna stran Jandíe pa gleda proti Ameriki. Divja in skoraj v celoti neposeljena …

Za blage plaže na jugovzhodni obali nam je zmanjkalo časa. Bomo morali spet priti!

Čim bolj divje, tem bolj mikavno za nas! Eden od vrhuncev naših počitnic je bil zame pohod čez osrčje polotoka do znamenite plaže Cofete, kamor pripelje tudi edina cesta. Ko se konča Morro Jable (sem ta stavek drugače začela, ampak tega imena res ne znam spodobno sklanjati, hehe), je konec tudi asfalta, naprej po polotoku pa vodijo samo makadamske ceste. Malemu so se grozno v srce usedli buggyji, ki so v karavanah drveli mimo nas, meni pa se reveži predvsem smilili. Res ne razumem, zakaj bi se kdo po takem prahu hotel preganjati brez karoserije … Kreh kreh!

Po nekaj kilometrih smo parkirali na začetku Velike doline (Gran Valle), skozi katero smo odpešačili z zavetrne na privetrno stran Jandíe. Daleč res ni in sedlo na 347 m ni prav himalajsko visoko, se je pa v pusti dolini pod impresivnimi pobočji naredil tako brezvetrn kotel, da smo švicali kot konji in se počutili, kot bi bili na čisto pravem – in precej daljšem – trekingu. Srečevali smo tudi precej pohodnikov in kolesarjev, ki so se ture lotevali v obratni smeri, a ko smo prišli na Degollado de Cofete, mi je bilo takoj jasno, da so naredili napako. Kajti tako so bili popolnoma ob tisti uau efekt, ko se po razmeroma monotoni puščobi s sedla odpre pogled na … brezkončne plaže, ki jih prekinjajo nenavadni klifi, kot hiša velike neumorne valove, zaradi katerih tu tišina vedno glasno rohni, in na neužitne stene najvišjih vrhov, ki se repenčijo kot strašno, temno obzidje. Malo je tako osupljivih pogledov!

Na začetku Gran Valle.

Markacije ob poti.

Pogled nazaj, na pusto južno obalo.

Spust v Cofete.

Na severni strani je le malo hiš, na fotki je neka znamenita vila.

V Cofete pripelje makadamska cesta, zadaj ostenja najvišjih vrhov.

Sestop na severno stran, do zaselčiča Cofete, ki je, predvidevam, pretežno turistične narave, je slikovit in kar izpostavljen, a presenetljivo udoben po lepo nadelani mulatjeri. Od hiš bi lahko nadaljevali še kilometer do plaže, a smo se bali, da nam bo zmanjkalo časa. Dvakrat na dan namreč v Cofete pripelje avtobus redne linije. Cesta gre precej daleč naokrog čez enega od prelazov in se nato spektakularno spusti k morju. Ko smo čakali na prevoz, je sine ravno spal pri meni v nosilki, a se je v hipu zbudil, čim smo splezali v mašino … in še nekaj časa sedel čisto pri miru v strahovitem šoku. To namreč ni navaden avtobus, pač pa Unimogova pošast, ki smo ji mi rekli kar bus-džip-tovornjak. Makadamske ceste, po katerih vozi, so prevozne tudi za običajna vozila, a večina turistov je po njih vozila bolj posrano kot moj pokojni deda svojo katrco (po vseh cestah). Naš bus-džip-tovornjak pa ne. Ob tistih prepadih je tako drvel, da so se mu ostali avtomobili umikali kot prestrašene kure. In ko smo šibali mimo njih, smo se tudi mi počutili malo bolj možato, pa čeprav za veličastno šofersko predstavo nismo imeli nobenih zaslug. Celo Mali se je sčasoma sprostil, še več, te vožnje še danes ne more pozabiti. Tudi Najdražjega, ki je do avtomobilističnih zadev sicer razmeroma indiferenten, je precej navdihnila. Ko smo naslednji dan po teh cestah sami raziskovali skrajne rte polotoka Jandía, je suvereno pritiskal na plin in skakal čez luknje, kot da bi tudi mi imeli bus-džip-tovornjak z ogromnimi gumami in ne navadnega najetega avtomobila najnižjega razreda.

Tastarejša je v Cofetah hitro našla prijateljice. Mali je pa raje spal.

Bus-džip-tovornjak!

Svetilniček na samotni Punti Pesebre, eni od skrajnih točk Fuerteventure.

Pogled na severno stran polotoka Jandía. Foto: Najdražji.

Atlantik tu ne pozna šale.
Naša makina.

Pečine Jandíe, svetli pas v ozadju je ožina La Pared.

Geologi bi tu verjetno uživali še bolj, kot smo mi.
Pogled nazaj na Punto Pesebre.

Res srčkana pot nad klifi. Na Mali na sliki užaljeno drvi k Najdražjemu.


Ker sta naša mladiča že dovolj stara, smo se za konec vendarle vdali tudi pritiskom množic in se spravili pogledat otoško znamenitost št. 1, živalski vrt Oasis Wildlife Park. Ni mi šlo čisto zlahka, ker bolj kot v komercialno zabavo verjamem v naravo in ker bi vstopnina, ki smo jo morali izkašljati (pa je za Malega bilo še zastonj!), lahko bila dvakrat nižja, pa še vseeno ne bi bilo smešno poceni. A navsezadnje nam ni bilo žal. Živalski vrt je precej večji, kot izgleda na prvi pogled – z oddajanjem lesenih ciz, v katerih lahko vlačiš otroke naokrog, verjetno kar dobro služijo –, skrbno vzdrževan, in kot je edino smotrno, najbolj poudarja afriške živali. Njegov glavni mik pa je v štirih živalskih šovih.

Morski levi, s katerimi smo začeli, me sicer niso najbolj prepričali – ko živali v našo zabavo »plešejo« na Let it go, se v meni začne oglašati nekakšna borka za pravice …, čeprav resnici na ljubo ni bilo videti, da bi kdo hudo trpel. Vtis je začela popravljati predstava papig, ki so prhutale nad nami. Žal nobeden od mojega potomstva ni bil dovolj junaški, da bi svojo glavo ponudil kot kakadujevo promenado … Ti šovi imajo samo to nerodnost, da potekajo na zelo različnih lokacijah v živalskem vrtu, med njimi je pa prav malo časa. V četrt ure moraš recimo po koncu ene predstave priteči na čisto drugo stran zooja, za pasavce, nilske konje in vse ostalo, kar samo ždi v kletki ob poti in ne izvaja nobenih akrobacij, pa tako ali tako skoraj ne ostane časa. Da bi si prihranila nekaj letanja, sva se z Malim odpovedala drami plazilcev in se namesto tega pokratkočasila na (presenetljivo skromnem) otroškem igrišču, a komaj je sinetu uspelo snesti prvega od dnevnih sladoledov, že smo morali šibati naprej, na spektakel ptic ujed. Tukaj me pa kičasta glasba, ki je veličastno donela iz zvočnikov, ni niti malo motila, in prav zadovoljna sem bila zaradi svojega jezikovnega znanja, kajti kaj pa v takihle živalskih dokumentarcih zveni bolj kraljevsko kot španščina? Med nami, nad nami in okoli nas so letali sove, orli in jastrebi vseh sort, da smo vsi samo strmeli in sedeli čisto pri miru, kot nam je bilo zaukazano. S takimi krempljastimi velikani se res ne gre hecati. Najdražjega so pa kerlci, ki so skrbeli za to perjad, tako očarali, da je zadevo komentiral z vprašanjem: »A se da s tem ukvarjati tudi pri nas?«

Prizorišče za morske leve. Med drugim je največja žival špancirala tudi med nami.

Meni pa so bili tile bolj simpatični.

Živalski vrt ima tudi lep botanični vrt.

Eden od akterjev predstave ujed.

Scena za spektakel ujed. Predstavo smo pa raje gledali, kot da bi jo slikali.

Še nekaj za sineta: traktor-vlak, ki vozi po živalskem vrtu.

Za jahanje kamel smo bili preveč gorenjski.

Portret.
Vseeno pa turistični zoo ali katero od groznih letovišč niso bili zadnja točka naše Fuerteventure. Ne, za skrajni konec smo se čez peščeno ožino, kjer je postavljen eden od največjih parkov vetrnic na Kanarskih otokih, odpeljali v vas La Pared na severozahodni obali. Za slovo smo še enkrat videli, kako brez prestanka butajo valovi in kako megličasto se peni ocean, kako strašljivo se postavljajo pokonci pečine – in kako hitro si ob tem zmočimo hlače.

Naslednji dan smo bili z merjenjem temperature, ki so ga izvedli na nas na letališču v Bergamu, vse prehitro pahnjeni v realnost. Prehitro po osrečujočih, navdihujočih dveh tednih na otoku, od katerega nisem pričakovala nič in dobila ogromno, na otoku presenetljive praznine, skrajne skomercializiranosti in nepričakovane divjine. Tastarejša je večkrat potarnala, da ne bi šla domov, in že načrtovala, na katerega od Kanarcev bomo šli drugo leto Hierro. Celo Mali ni niti enkrat zasitnaril, kdaj se bomo vrnili, ampak je na koncu izustil samo: »Še kdaj bi šel tja.« Kaj več od tega bi si lahko še želeli?

Adijo, Atlantik!

Standardni zaključek vseh naših počitnic - na tej strani Mediterana ...

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo , ko sta ...