sobota, 22. junij 2013

Urtisielova brata

Prav hecno je, kako si včasih izberemo cilj. Ta teden sem na nekem italijanskem forumu zasledila pritožbe, da so na Urtisiel Est (2119 m) po novem speljane (pre)goste rdeče pike, in kar za ta vrh še nisem slišala, sem takoj morala preveriti, kje je. Aha, nad Fornijem di Sopra, in ker je ustrezal mojim kriterijem za prvo karnijsko turo sezone (in popolni nevednosti glede stanja snežišč v teh krajih), ni minilo nekaj dni, že sva se znašla na parkirišču pod kočo Giaf.


Še pod kočo sva čudovitem zgodnjem jutru, ki pa je že obetalo popoldanske vremenske nevšečnosti, zavila na markirano pot št. 361. Ta gre najprej kar strmo skozi zelenje, potem pa za to stran gorstva presenetljivo nežno in prijetno med stolpiči pripelje na Forcello Urtisiel (1990 m). Z nje sva najprej poskusila na zahodni Urtisiel Ovest, o katerem nisva imela prav nobene informacije (tudi guglanje ni dalo ničesar). Tako sva pač sledila nosu po strmih, sitno prhkih travah, pod vršno (tako sva mislila) skalno pregrado pa sva zavila levo, južno. Po sistemu krušljivih polic in gredin, pri katerih res nisi vedel, kdaj bo vse skupaj zgrmelo v nepovrat, sva se izvijala iz ene grapice v drugo. Ves čas je šlo naprej, nekaj kvazi možicev pa nama je tudi potrjevalo, da sva v pravi smeri. Vseeno je bilo človeških sledi za karnijske razmere presenetljivo malo. Po 50 višinskih metrih sva prišla na prijaznejše trave in po njih na najvišjo točko ... ki pa to sploh ni! No, je čisto spodoben in izrazit predvrh Urtisiela Ovest, ki bi si zaslužil lastno ime, od glavnega vrha, ki mami z ogromnim možicem, pa ga ločijo globoka škrbina in strašne stene. Ampak midva sva bila tu čisto zadovoljna in sva prav previdno, varovaje se na bolj ali manj sumljive skalne roglje in ruševje, sestopila nazaj na škrbino Urtisiel.

Vreme se je že temeljito zabasalo, zato sva samo še skočila na Urtisiel Est po že omenjenih rdečih pikah, ki se začnejo malo pod prelazom na južni strani in so res kar pregoste. Brez plezalnih težav pa pripeljejo na fletni, razgledni vrh. V strahu pred napovedanimi nevihtami sestopa nato nisva podaljšala skozi dolino Val Menon in čez prelaz Passo Lavinal. Ampak pa kaj, vseeno je bila čudovita in glede na popolno odsotnost informacij o vrhu za naju tako rekoč pionirska tura!

Fotke so tule.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...