sobota, 6. avgust 2022

Prvič na kolesu

Malo pretiravam, seveda nismo bili prvič na kolesu, ampak prvič smo šli na malo daljši družinski kolesarski izlet. In kot se spodobi za prvič, je bilo polno drame. Pa ne zaradi kondicijskih ali tehničnih težav – začuda nam je uspelo vsa kolesa stlačiti v notranjost avta brez pretiranega legokockanja (še dobro, da imamo Mirota!), Najdražji pa je bil verjetno še posebej vesel, da smo turo prevozili brez incidentov, po katerih bi kolovratil naokrog s šmirom za vsemi nohti.

Ne, drama je bila izključno psihične narave in skoraj v celoti v pristojnosti Tastarejše, ki je takoj na začetku pod MTB centrom pri Kočevju začela stokati, da je njeno kolo pokvarjeno, ker z njim ne more voziti v breg. Demonstracija Najdražjega, da to ne drži, je bila ravno toliko slikovita kot popolnoma brezplodna. Sčasoma smo torej vzeli v zakup, da v klanec pač ne bo šlo drugače kot peš, a čim smo zavili iz zavetja kočevskih vasi, se je hčerkino javkanje sprevrglo v histeričen strah pred domnevnim kosmatim prebivalstvom okoliških host. Ker tovrstno paniko dobro poznam (se bojim, da je nagnjenost k dramatiziranju Tastarejša dobila po materini strani) in morda tudi zaradi tega težko prenašam cviluckanje brez predaha, ki bi težko bilo bolj tečno, kot je, sem se raje odstranila iz hčerkine bližine. Se mi zdi, da mojega recitiranja Medvedov od Slona in Sadeža v tistem trenutku tudi ni preveč cenila … Ko smo se zaradi bližajoče se nevihte iz vasi Mozelj na izhodišče usmerili kar po asfaltni cesti, pa spet ni bilo prav. Tukaj je bil klanec obrnjen v napornostno bolj ugodno smer, kar je bilo pa za punco spet strašno. Med spustom ji je uspelo bremzati celo bolj kot meni – in verjemite mi, da vem, kako je biti posran na kolesu navzdol, kajti še vsakokrat, ko sem to izvajala v skupini, sem bila daaaaleč za vsemi …

Del familije mi bo sicer zameril, da ne hvalim obeh mladičev enako, ampak kar je res, je res: v primerjavi s starejšo sestro se je Mali izvrstno obnesel. Pa čeprav ima edini kolesce brez prestav! K sreči smo na koncu imeli ravno prav ravnega asfalta prek prostranih polj, da se je tudi Tastarejša malo sprostila. Po 17 kilometrih in treh urah »osupljivih« brzin smo se na izhodišče torej vrnili suhi in brez poškodb (vsaj fizičnih). Še več, Najdražji, ki sicer sploh ni ne vem kako zagret kolesar, je že navdušeno načrtoval, kam bomo šli kolesarit naslednji dan!

V breg nam prav hitro ni šlo.

Ne vem, ali je bilo počitek v MTB centru pri Dolgi vasi pametna ideja. Spustašev na progah je bilo dovolj, da je Mali dobil nekaj kolesarskih idej, kakršnih matere ponavadi nismo najbolj vesele.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...