petek, 15. julij 2022

Medeni tedni

V naši hiši smo na medenih tednih. Smo, ne sva, kot bi lahko mislili tisti, ki veste, da je bila mladina kar nekaj časa s turbo starimi starši na morju in sva bila z Najdražjim sladko sama. Nič ne rečem, čas sva dobro izkoristila za hribovska norenja (predvsem jaz) in glasbene presežke (predvsem on), kot neromantična, že kar prekaljena zakonca sva si pa seveda privoščila tudi zmenek v kinu (kot pritiče najini generaciji, novi Top Gun pa te fore). Toda ko so se vse te sladkosti končale, življenje v hiši brez otrok sploh ni bilo tako fino in proti koncu je Najdražji taval naokoli kot ranjen, vedno bolj besneč lev. (Domišljam si, da sem – razumska oseba pa to – vse skupaj prestala bistveno bolje, ampak kdo sem jaz, da bom sodila samo sebe?)

Ne, medeni tedni so se začeli, ko se je po desetih dneh doma spet pojavil Mali. Njegova predčasna vrnitev je bila logistično nekoliko zapletena, se je pa splačala – ves prvi dan se je režal kot pečen maček, se vsakih deset minut crkljal pri enem ali drugem in dodobra izkoristil vsa drobna razvajanja, ki sva mu jih privoščila, ganjena od sreče, da smo spet skupaj. Za veliki finale smo vsi trije še švignili čez mejo preizkusit, ali v prtljažniku našega novega Mirota lahko spimo tudi trije. Odgovor je pritrdilen, avto je dovolj širok, če pa sine ne bi polovico noči škripal z zobmi in se premetaval, bi bilo še toliko bolje. Sam je zjutraj ocenil, da spanje ni bilo dobro, vseeno pa je izjavil, da bi to še kdaj počel.

Ampak v nedeljo dopoldne smo bili že zeloooo nervozni, kajti nestrpno smo pričakovali povratek Tastarejše. Na morju je brez težav zdržala dva tedna, in sodeč po pogovorih z njo, ji res ni bilo hudega. Od nje smo namreč v tem času slišali samo naslednje replike: "Živjo, mami!" – "Nič." – "Fajn!" – "Adijo, mami!" Zato je bilo še toliko lepše, ko je skočila iz Dedatovega avta, se nam vrgla v naročje in se nas vsa objokana oklepala. Malo nas je pa vseeno pogrešala, hehe ... Počitnice s starimi starši so bile tako intenzivne, da je preostanek prvega dneva doma preležala na tleh. Nekaj energije je zmogla šele, ko je na vrt prirohnel sosedov podmladek.

A presenetljivo, vsej izčrpanosti navkljub se punca odlično drži. Od našega ponovnega snidenja še nismo slišali kričanja, tuljenja, brcanja ali kakršne koli histerije. Vsi smo prijazni, potrpežljivi, vljudni, ljubeči in objemajoči se. Celo večerna umivanja preživimo brez glasnih izpadov. Prava idila! No, včeraj pred spanjem sta se mladiča že zbrcala in oni dan je Mali že zgrabil pručko, da bo z njo mahnil sestro (ki mu je sicer enakovredno težila), a zaenkrat življenje še cveti brez incidentov. Pa saj dobro vemo, da je prevelika bližina toksična za vsak, še tako ljubeč odnos!

Si pa ne delam utvar, da je medeno stanje trajno. Če nam bo (covidna) sreča mila, nas v kratkem čaka zelo intenzivna bližina družinskega dopusta. Ni hudič, da se ne bi stepli že prvi dan!

Miro, pripravljen na večer.
Prostora je dovolj!

Pa še ena bolj v alpskem duhu.
Moja zelenobučneža.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetl...