"Briljantno idejo imam," sem obvestila Najdražjega. Dovolj dobro me pozna, da se ob tem kar zakrči, saj imam take "briljantne ideje" skoraj vsak teden in ponavadi pomenijo, da se bo nekam šlo, po možnosti prenočevat, in bo spet treba vse sobotno dopoldne pakirati, potem pa ves nedeljski večer pospravljati. Resnici na ljubo je Najdražji - kljub negodovanju, s katerim me obklada med večino pripravljalno-pospravljalnih manevrov - običajno za stvar, tako da ima recimo Tastarejša za sabo že zavidljivo število nočitev izven domače postelje. Ker sem človek reda in evidenc, vam lahko statistično precej natančno zaupam, da je spala že v več kot 50 posteljah, kar v glavnem pomeni različne apartmaje.
Z današnjimi spletnimi storitvami je iskanje hlevčka za čez noč seveda precej enostavno, neosebno in nazorno, a vsi opisi, ocene, komentarji in fotografije še ne pomenijo, da mačkov ni več v žaklju. Naša najbolj besno pihajoča sta bila dva; eden je bil v stari hiši na Gran Canarii, ki je bila tako "spretno" prenovljena, da smo zvečer, ko se je zunaj shladilo na znosnih 16 stopinj, v spalnici še vedno švicali pri blizu 30 stopinjah, prezračiti pa se ni dalo. Neslavna zmagovalka naših poraznih nastanitev pa je bila lesena hiška pri Nemcu Fritzu na (prav tako kanarski) La Palmi. Kočica je bila skromna, a srčkana, na očarljivi plantaži, med svežimi figami in drugim sline cedečim sadjem, za katerega je bilo treba le stegniti roko. Zveni rajsko, dokler ni hiške zavzela armada bolh, ki so brez predaha skakale po naših nogah in nas tudi neusmiljeno grizle. Vam povem, bila sem še bolj paranoična kot med klopi v Iški!
Da se vrnem k svojim briljantnim idejam - tokrat me je preblisknilo, da če bomo že v soboto na širšedružinskem izletu v Vipavski dolini, pa dajmo tam nekje prespat, tako ali tako bomo šli v nedeljo spet nekam na Primorsko! Kot je bilo pričakovati, se je Najdražji strinjal in tako sem jadrno poiskala apartma v Braniku. Ne čisto najcenejšega, toliko sem se že naučila, da si z dvema otrokoma prav vsake luknje ne moremo več privoščiti.
Kratka vožnja od gostilne, v kateri smo kaotično opravili s širšedružinskim kosilom, do Branika je bila precej adrenalinska, malo zaradi našega Jerryja (= navigacijske naprave), ki vneto odkriva precej inovativne najhitrejše poti in nas tako mimogrede zapelje v neprevozno ožino sredi primorskih vasic, malo pa zaradi Malega, ki se je zadnje dni odločil, da dude ne mara več (kar je menda dobro) in da bo v avtu, če bo slučajno zaspan, raje tulil kot spal. Ko smo se le znašli sredi vrstnih hiš v Braniku, je Najdražji šel v izvidnico in se vrnil nekoliko bled. Njegova izjava "Saj boš videla" me ni ravno ohrabrila. Ne, ni bil couchsurfing, kot zavajajoče obljublja naslov tega prispevka, je bilo pa, kar se mene tiče, podobno grozno. Namesto apartmaja sta nas v hiši namreč čakali samo dve spalnici.
Da sem razvajena, mi pravi Najdražji, in kar se tega tiče, ima prav. Kot rojena Ljubljančanka nikoli nisem izkusila sobivanja v študentskih domovih, in pri vseh luknjah, v katerih sem spala na potovanjih, si v situaciji, v kateri moram deliti kuhinjo, do stranišča tiholaziti mimo lastnikovega kavča in se vsakokrat v zadregi nasmihati, še vedno želim samo stisniti rep med noge in pobegniti čim dlje. Z otroki pa še toliko bolj! Ampak tako varčna pa sem, da če je storitev že plačana, jo bom vsaj izkoristila, a ne da. Sama pri sebi sem se skušala repenčiti, kako so me opetnajstili, ampak potem sem šla preverit na splet in ugotovila, da je bilo tam čisto korektno opisano, da gre za zasebno sobo. Samo tisti briljantni Zajec, ki mora ves čas nekaj organizirati (torej jaz; če ne veste, zakaj Zajec, preberite Medveda Puja), je stvari pač površno prebral.
Mnja, bo že tako, da se karmični krog vedno sklene. "Ne glede na to, kolikokrat imaš kaj napisano, vedno se bodo našli trije bebci, ki tega ne bodo prebrali in te bodo spraševali prav o tem," sem pametovala v eni od svojih prvih služb, ko sem morala po telefonu dajati vedno iste osnovne informacije. Zdaj sem precej modrejša in vem, da nihče ni imun. Tokrat sem bila bebka, ki ne prebere, kar je napisano, pač jaz. "Nikoli več ne bom ničesar organizirala," je bil moj zaključek te neslavne epizode. Nedvomno se bom tega držala - vsaj do sredine prihodnjega tedna ...
 |
| Ob pomanjkanju fotografij iz Branika naj bo ena z La Palme: idilična hiška sredi sadovnjaka (bodite pozorni na bolhatega psa na levi, ki vanjo sicer ni smel vstopiti) ... |
 |
| ... in noga Najdražjega po prvih napadih bolh (ja, tista črna pikica je bolha). |
Da se vrnem k svojim briljantnim idejam - tokrat me je preblisknilo, da če bomo že v soboto na širšedružinskem izletu v Vipavski dolini, pa dajmo tam nekje prespat, tako ali tako bomo šli v nedeljo spet nekam na Primorsko! Kot je bilo pričakovati, se je Najdražji strinjal in tako sem jadrno poiskala apartma v Braniku. Ne čisto najcenejšega, toliko sem se že naučila, da si z dvema otrokoma prav vsake luknje ne moremo več privoščiti.
Kratka vožnja od gostilne, v kateri smo kaotično opravili s širšedružinskim kosilom, do Branika je bila precej adrenalinska, malo zaradi našega Jerryja (= navigacijske naprave), ki vneto odkriva precej inovativne najhitrejše poti in nas tako mimogrede zapelje v neprevozno ožino sredi primorskih vasic, malo pa zaradi Malega, ki se je zadnje dni odločil, da dude ne mara več (kar je menda dobro) in da bo v avtu, če bo slučajno zaspan, raje tulil kot spal. Ko smo se le znašli sredi vrstnih hiš v Braniku, je Najdražji šel v izvidnico in se vrnil nekoliko bled. Njegova izjava "Saj boš videla" me ni ravno ohrabrila. Ne, ni bil couchsurfing, kot zavajajoče obljublja naslov tega prispevka, je bilo pa, kar se mene tiče, podobno grozno. Namesto apartmaja sta nas v hiši namreč čakali samo dve spalnici.
Da sem razvajena, mi pravi Najdražji, in kar se tega tiče, ima prav. Kot rojena Ljubljančanka nikoli nisem izkusila sobivanja v študentskih domovih, in pri vseh luknjah, v katerih sem spala na potovanjih, si v situaciji, v kateri moram deliti kuhinjo, do stranišča tiholaziti mimo lastnikovega kavča in se vsakokrat v zadregi nasmihati, še vedno želim samo stisniti rep med noge in pobegniti čim dlje. Z otroki pa še toliko bolj! Ampak tako varčna pa sem, da če je storitev že plačana, jo bom vsaj izkoristila, a ne da. Sama pri sebi sem se skušala repenčiti, kako so me opetnajstili, ampak potem sem šla preverit na splet in ugotovila, da je bilo tam čisto korektno opisano, da gre za zasebno sobo. Samo tisti briljantni Zajec, ki mora ves čas nekaj organizirati (torej jaz; če ne veste, zakaj Zajec, preberite Medveda Puja), je stvari pač površno prebral.
Še najbolj sem torej trpela jaz (ki se imam za véliko popotnico). Najdražji se je dobro držal in me ni preveč gnjavil, otroka, ki sta mi bila za izgovor, zakaj to ni kul, se pa tako ali tako sploh nista sekirala. Da je "apartma" malo drugačen, kot sta navajena, nista niti opazila, saj smo se hitro spravili v kopalnico, ki je bila še največja od naših sob, in potem spat. Zjutraj nama je z Malim sicer zmanjkal prostor za igranje/raziskovanje, tako da sva, preden se je zbudil preostanek družine, v pomanjkanju atrakcij oblezla bližnje braniško pokopališče, Mali je bil pa posebej navdušen nad traktorji na vsakem dvorišču. Z Najdražjim sva potem oprezala, ali so se naši gostitelji že spravili k nedeljski maši in ali je zrak čist, da se odpravimo v kuhinjo na nam namenjen zajtrk. Ko smo končno zaprli vhodna vrata in se poslovili od Branika, sva se počutila malodane kot lopova, ki sta jo še enkrat srečno odnesla.
 |
| Pa še "zmagovalni" apartma z Gran Canarie: središčni atrij je bil nespametno prekrit s plastično streho, ki je delovala kot odlična topla greda. |
Mnja, bo že tako, da se karmični krog vedno sklene. "Ne glede na to, kolikokrat imaš kaj napisano, vedno se bodo našli trije bebci, ki tega ne bodo prebrali in te bodo spraševali prav o tem," sem pametovala v eni od svojih prvih služb, ko sem morala po telefonu dajati vedno iste osnovne informacije. Zdaj sem precej modrejša in vem, da nihče ni imun. Tokrat sem bila bebka, ki ne prebere, kar je napisano, pač jaz. "Nikoli več ne bom ničesar organizirala," je bil moj zaključek te neslavne epizode. Nedvomno se bom tega držala - vsaj do sredine prihodnjega tedna ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar