Kadar moram letošnjo jesen sama zabavati svoja mladinca, se, kdo bi vedel zakaj, znajdemo v Celju. Prvič pred par tedni, ko je bila vremenska napoved gluha za želje po svežem zraku in smo se kratkočasili tako, da smo se v Celje odpeljali z vlakom. Čisto jasnega cilja nisem imela, moj tihi načrt, če bi se oblaki še kolikor toliko držali, pa je bil sprehod na Celjski grad.
Pravzaprav smo se v temnem, poscanem dnevu imeli krasno. Zapletena kombinatorika javnega prevoza se je otrokoma strašno dopadla, tako da se Mali ni dal premamiti drdranju vagonov in se je vso vožnjo uspešno upiral mamljivemu klicu popoldanske sieste. No, ko sem ga v Celju stlačila v nosilko, je zaspal v hipu, a šele potem, ko se je Tastarejši pri luštnih fontanicah pred mestno hišo ali čim že uspelo zmočiti. Do gat! V takih primerih sem hvaležna za svoj svinjski, zdrajsani sportbili nahrbtnik, v katerem je vedno tudi vsaj en komplet suhih oblačil za vsakega družinskega člana, mlajšega od štirideset let. Kmalu pa ni bilo več razlike, kajti med pešačenjem na grad se je prvo pršenje spremenilo v konkreten naliv, tako da smo se – brez dežnika, večni optimisti! – le še za silo suhi zatekli v grad.
Kaj pa zdaj? Brez dežnika po obzidjih nismo imeli kaj pohajati, pa še Najdražji bi me pribil na križ, če bi izvedel, da smo šli na ogled nečesa grajskega brez njega. Mladiča sta bila sestradana in edini suhi prostorček za malico, če nismo hoteli pacati s kruhom in pašteto pred grajsko blagajničarko, je bil obokani grajski vhod. Žal ima fizika takšnih ozkih lukenj to nevšečnost, da se premikajoči se zrak v njih zgosti v konkreten veter. Po domače povedano je torej skozi tisto luknjo vleklo kot pri norcih. Otroka sta bila v kamniti niši vsaj malo umaknjena od prepiha in sta nemoteno goltala svoj kruh, jaz pa sem zmrzovala tam v tanki jopici, ker moj sportbili nahrbtnik vendarle ni tako sportbili in v njem ni bilo prostora še za mojo vetrovko, in si mislila: »Stara moja, tole si pa malo zaj… Kaj boš pa zdaj?«
In potem –
deus ex machina! Mimo nas v dež odhiti familija, ki je končala z ogledom gradu, in mimogrede ujamem besedico avtobus. Malo iztegnem vrat v močo na prostem in res, na parkirišču pod gradom stoji avtobusič redne mestne linije. Juhej!
»A peljete v center?« sem vprašala šoferja, ko smo zadihani pritekli na toplo. Na celjske četrti se pač ne spoznam in napis na busu mi ni kaj dosti povedal.
»
Molim?« je odgovoril šofer.
Aha. Nadaljevanje pogovora, ki se je vrtelo okoli kompleksnih tem, kot sta destinacija avtobusa in znesek, ki ga moram plačati, sva morala izvesti v tujem jeziku, da je sploh razumel, kaj hočem. Očitno je gospod v Slovenijo prišel ravno tisto jutro ... Ampak v center mesta smo bili dostavljeni suhi in na toplem, tam pa smo v prvi piceriji zadovoljni počakali na Najdražjega, ki nas je pobral na poti od prleške žlahte.
Drugič smo se Celja lotili minuli vikend v precej prijaznejšem vremenu in s precej ambicioznejšim ciljem. Za odraslega Celjska koča ni bogve kakšen izziv, mi trije pa smo se morali kar pomujati. A s posrečeno kombinacijo zahtevne poti v začetnem delu, detajlnih pogovorov o skorajšnji družinski Ceremoniji št. 1 (beri: hčerinem rojstnem dnevu) na poti skozi najmanj privlačno hosto in marljivim iskanjem pozabljenih kostanjev, ki nam jih je vendarle uspelo zbrati za eno pošteno merico, nam je dobro šlo. Celjska koča je pa za mladino itak izbira, ki ne zgreši. Ne samo, da smo se tam dobili z ljubimi sorodniki in prijatelji, ampak smo vsi skupaj še dodobra izkoristili igrišče, prehranjevalnico in predvsem poletno sankališče.
Po takšni veselici se v krepko povečani ekipi ni bil noben problem v dolino odpraviti peš. Za spremembo po najkrajši poti, je pa vseeno trajalo dve uri, da sva z bratom pet mladincev varno privedla do parkirišča ob Savinji. Najini punci sta se samo enkrat spričkali, kar sploh ni slabo, in se precej hitro spet pobotali. Celo Mali, ki se je na presenečenje vseh poznavalcev namestil na bratova ramena in dolgo ni dal nobenega znaka, da namerava kdaj sestopiti z njih, je navsezadnje sam prehodil, pretekel in preskakljal konkretno dolg odsek. Ko je po nas tik pred temo prišel Najdražji, je sine iz prtljažnika izvlekel poganjalca in v mraku oddrvel še par krogov po parkirišču. A očitno sta mladiča vendarle bila izčrpana, kajti v avtu sta svoj delovnik za tisti dan končala oba. Prvič po zelo dolgem času sva bila z Najdražjim ob devetih zvečer že prosta starševskih obveznosti. In za (res kratek) hip celo izgubljena, kaj naj zdaj z vsem tem časom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar