nedelja, 17. maj 2020

Pika na i

Čudovit dan smo preživeli. Naredili smo krog po pobočjih Struške, čez planino Seča do Svečice in spet dol na gozdno cesto. Belkasto-temačni oblaki so skrbeli za slikovitost in nam prihranili močo, vsemogočega cvetja pa je bilo toliko, da sta ga zaznala celo mladiča. Moje poznavanje imen se bolj ali manj konča pri avriklju in jegliču, tako da naj zadostuje, da so bili tu še neki rumeni metuljčki pa modri zaspančki, raznorazni kosmatinci in tako naprej. Narcise bi se nam težko skrile, ker so se dale zavohati že od daleč, med sestopom pa so nam postavile cel špalir. In nikjer nikogar, samo rožice in mi. Bili smo višje kot kadar koli letos in v dolino se nam ni mudilo, podmladek je plezaril po skalah ter se igral s kamni, palicami in drugimi didaktičnimi pripomočki Velike matere, Najdražji se je ta čas kratkočasil s svojim novim spremljevalcem zmajem, jaz pa sem samo uživala v igri oblakov. Po spolzkem sestopu me je čakal še dober kilometer teka po gozdni cesti, namreč kot spremljevalka mladičev na kolesih, ki med downhillom za najmlajše kar nista prenehala vriskati. »To je bila pa pika na i,« je našo zadnjo nedeljo komentiral Najdražji, s čimer je verjetno mislil na nekaj desetin koronskih izlet(k)ov po Sloveniji.

Po prihodu domov sem dokončno razpakirala vreče z rezervnimi oblačili, ki so se nam v zadnjih dveh mesecih nakopičile v prtljažniku. Namesto da bi bila olajšana, da se zaključuje obdobje tiranije nočnega dela in 24/7 varstva otrok, pa me je prišla obiskat Joža Otoža. Kajti ja, bilo je težko, naporno, stresno in vse to, a kot da sem vse skrbi, nerganje, robantenje, pridušanje in občutke ujetosti že nekako pozabila. In namesto da bi se veselila vsaj približne normalizacije življenja, ta čudaški, posebni čas že kar malo pogrešam!

Ker ob zaključku te dobe vem, da je bila poseben blagoslov. Čudovita priložnost, kakršne nismo doživeli nikoli prej in je morda (upam, da res ne!) ne bomo nikoli več. Še najlažje bi jo primerjala s kakim dolgim potovanjem – brez potovanja, seveda. To sta bila dva meseca, v katerih smo živeli brez budilke in smrkljev. Mladiča sta bila zdrava kot nikoli prej, in če bi sodili samo po naši porabi robčkov, bi papirna industrija potonila v globljo krizo kot naftarji.

V teh dveh mesecih smo spoznali, kako razčlovečeni smo ljudje v izolaciji in kako je prav kontakt tisto, kar najbolj šteje. Mladiča sta se na naših samotnih koronskih pohodih drla »Živjo!« vsaki živi duši, ki smo jo ugledali tri travnike stran. Najbolj od vsega so ju osrečevala druženja – tista z žlahto, na skrivaj, a presenetljivo sta predpisano distanco držala z veliko manj težavami kot odrasli. Ob sproščanju ukrepov pa se je razcvetelo ulično življenje, kakor je nazadnje uspevalo davnega junija 1991. Samo s kakim metrom lufta več med odraslimi. Že res, da so igrišča zaprta, toda najmanj frekventirani ovinek v naši soseski je postal središče starega in mladega, kjer se meče žogo, kolesari, nori in skače na skakalnicah! In to ne brez občutka za druge: Malega je starejši del klape najprej odganjal, češ ti si še premajhen, a v isti sapi so že postavljali skakalničko samo zanj, čez katero zdaj neustrašno drvi s svojim tekalnim kolesom.

V teh dveh mesecih sta nam rekreacija in igranje na prostem še bolj kot prej postala samoumevna. Vsaj tri kilometre hoje na dan je bila okvirna enota, ki sem si jo zamislila za razgibavanje sebe in svoje mladine, in to smo vneto presegali v soncu in dežju, peš in na kolesih, po ravnem in v klanec, po vsej Sloveniji ali znotraj naše občine. Spoznavali smo črnuške kuclje in grebene, lazili po bregovih Save in bili veseli konca suše, saj smo vsako lužo na cesti prekolesarili vsaj dvakrat. Še nikoli prej nismo pomladi tako čutili, živeli in dihali z njo. Od prvih sramežljivih cvetov v zaspanih gozdovih, pisane eksplozije na našem vrtu, aleje kronic na Vovarju, parade žafranov na Ožboltu in zapoznelega snega, ki smo ga drajsali nad Trojanami, pa do popolnega razcveta v vetru šepetajočih travnikov na Šilentaboru. Ob odsotnosti igrišč sta se otroka guncala na hlodih in podrtih drevesih, tobogane pa sta našla na najbolj blatni strmini, šodrastem klančku ali strmi travi. Čofotala sta po lužah in potočkih, mešala po blatu, se valjala v listju in skakala čez jarke. Plezala na drevesa in skakala s skal. Spuščala zmaja. S sabo na izlete smo vlačili traktorje, džipe, barbike, playmobile, legokocke, dojenčke in še kaj. Odkrivali smo divjino pod Jančami, se potikali po globokih dolinah, kjer so človeške sledi precej redkejše kot borovničevi grmi, in delali maratonske ture. V zadnjih izdihljajih znotrajobčinske ujetosti smo si privoščili še dvodnevni mini treking in odmarširali čez hrib v sosednjo občino. Mladini se je od sreče mešalo, mene je pa pretreslo spoznanje, kako je – kljub nezanemarljivemu fizičnemu naporu in prijetnosti druženja z bližnjimi – takšen treking čisto nenavdihujoč, če poteka po dobro znanih in niti malo estetskih krajih! Tisto, ko se mi zvečer v predspalni omotici še rolajo podobe doživetega, kar nekako umanjka …

Ob koncu občin, kot sta temu rekla mladiča, smo se prvič peljali proti Kamniku in Mali je začudeno opazil: »U, kako so hribi blizu!« Res so nam v tem času postali kar malo bližje, kajti šele zdaj smo opazili, kako so naše sposobnosti napredovale. Kar naenkrat je pot na Sv. Jakoba s Katarine za nas samo še prekratek sprehod, na planino Dolgo njivo pod Košuto pritečemo za malo malico, sotesko Reke pa mirno zmoremo v enem zamahu, čeprav smo jo še lani morali razdeliti na dva dela. A glavni dosežek v dveh mesecih je bil menda, da ni bilo treba prav k nobenemu izlet(k)u nikogar siliti, še več, prvo vprašanje vsako jutro je bilo: »Kam gremo danes?«

V teh dveh mesecih sem prvič v roke prijela frizerske škarje – in rezultat sploh ni bil grozen. Lakirali smo si nohte, sestavljali kocke, postavili šotor na vrtu, sestavljali kocke, pekli pico in piškote ter sestavljali kocke (a sem to že napisala?). Težko je prešteti, koliko jabolk smo pojedli. In kruha. Jogurtov z bonbončki. Jagod. Sladoleda in smetane. Pomivalni stroj smo zaganjali večkrat kot kadar koli. Mladiča sta vlekla stolčke h kuhinjskemu pultu vsakič, ko sem iz omare vzela lonec. »A ti lahko pomagam?« Če se ne motim, jaz tega vprašanja v tem kontekstu nisem izgovorila nikoli … In seveda smo ure in ure sestavljali kocke, a se mi zdi, da sem to že nekajkrat omenila.

Ob vseh omejitvah smo bili še toliko bolj veseli drobnih nagrad. Skrivnega obiska Turbobabi – na distanci, pa vseeno. Švercanja čuft prek vrha Rašice. Družinskih praznovanj v globokih hostah. Prvega obiska živalskega vrta – v popolnem dežju in brez vrhunca (= igrišč), a je bilo vseeno fajn. Prvega sladoleda iz slaščičarne. Z masko, pa kaj potem. Prvega kosila iz bližnjega okrepčevalnice, ki je domov priromalo v šestih praznih škatlah od sladoleda. Pa kaj, če zrezek, ocvrti sir in pomfrit niso bili ravno višek zdrave hrane, nam so se zdeli božanski! In – v popolnem nasprotju s tistim, kar sledi spodaj, a takšno je življenje – prve urice brez otrok …

Najbolj smo bili v teh dveh mesecih važni mi, ujeti v svojem mehurčku, v štiriplanetnem osončju z občasnimi sateliti bližnjih sorodnikov in prijateljev ter še bolj občasnimi službenimi kometi. Skupaj smo živeli, dihali in kakali. Brez minutke predaha. Se objemali in stiskali, mlatili in boksali, lubčkali in crkljali, brali knjige in gledali risanke, se učili vljudnosti in umivanja rok. Še bolj kot vse skupaj pa me veseli, kako neprekosljiva ekipa sta postala mladiča. Seveda vsakih par minut kričita drug na drugega in se cufata okoli vedno istih, kakopak lastninskih vprašanj, hkrati sta pa sama sebi najtrdnejše jedro, ki se proti komur koli, celo proti svojim lastnim prednikom, postavi v položaj »midva proti svetu«. Lepo je bilo, krasno je bilo, čudovito je bilo in neskončno dragoceno, a k sreči in na žalost se je končalo. Torej sem spet nastavila budilko, že ob enajstih ugasnila računalnik, vedoč, da bom jutri lahko delala ob normalnih urah, in se spravila v posteljo. Življenje gre naprej – in prav je tako.

Ekstaza na Belški planini.

Narcisni špalir med sestopom.

In sta šla, nasmejana, naprej v svet in v življenje.

1 komentar:

  1. Enkraten opis življenja. Tako je bilo moje, ko sem bila otrok. Luže, hosta, drevesa, igrišča, hribi,prijatelji, norosti. Veliko časa s starši in mojo babi, ki je bila moja duša dvojčica. Pred 65 leti.
    To kar ste opisali je zaklad za vedno.

    OdgovoriIzbriši

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo , ko sta ...