Konec runde?

Saj ne vem, ali je res konec runde ali ne, in tudi tega ne vem, koliko takih ali še hujših rund nas čaka, ampak na bolje se je vsekakor spremenilo. Predvčerajšnjim zvečer, ko je bila napovedana seja vlade o novih omejitvah, niti nisem hotela gledati, do kakih lobotomističnih novih ukrepov bodo spet prišli. Za vsak slučaj sem samo pošnofala, kaj zajema območje »Upravne enote Ljubljana«, o katerem se je govorilo kot o potencialni razširitvi, in ugotovila, da če nam bodo tako skopuško razširili domet, prav dosti na boljšem kot do sedaj ne bomo. Potem pa je med kopanjem otrok vesela novica priletela po SMS-u, in ko sem jo – za vsak slučaj – še dvakrat preverila na spletu, mi je uboga Tastarejša panično skočila v naročje, tako jo je prestrašilo moje vreščanje. A se je hitro potolažila, ko sva – ona čisto naga, ker je ravno stopila iz banje – odplesali zmagovito hako po vsem nadstropju.

Da proslavimo, smo takoj zjutraj švignili v drugo občino. Saj to smo nameravali v vsakem primeru, a na srečo smo lahko to naredili legalno. Da ne bi prehitro izgubili vsega dobrega, kar nam je dala karantena, smo tja odkolesarili. Tastarejša je deset kilometrov zvozila brez težav, pa še zdaleč nima dolgoprogaškega kolesa. Glavno besedo pri tem ima nedvomno izjemna motivacija. Po poti smo se ustavili samo enkrat, pa še to samo za par požirkov vode in kos jabolka. Obljuba igralnega raja (pri starejši generaciji) je pač močnejša kot magnet. 

Triumfalno, legalno in na lastni pogon.

Danes smo obdobje čudnih ne-čisto-počitnic zaključili, kot zaključimo večino naših dopustov: na Sv. Jakobu. Gneče ni bilo nobene in pasje lepo je bilo. Smo se pa naučili, da nam je 50 dni samoizolacije in intenzivne rekreacije dalo še eno spremembo. Naenkrat nam tale naš Jakobček ni več dovolj! Postal je samo sprehodič, ki ga, če nam za vrat diha skorajšnja nevihta, zmoremo v dobri urici, in to na lastni pogon vseh vpletenih. Pa nisem preveč žalostna zaradi tega, z veseljem bom ekipo gnala višje in dlje.

Morda ste opazili, da sem nehala šteti dneve naše samoizolacije. Že lep čas smo jo špilali po malček ohlapnejših, bolj ljudskih predpisih, odkar se je začelo otroško ulično življenje, je šlo pa vse skupaj še bolj v maloro. Tako boste lahko od zdaj naprej brali samo še navaden blog.

Kot običajno - Jakob. Ekipa je bila malo razširjena;
Mali je na svojem poganjalcu že komaj opazen, tako je drvel naprej.

Za slovo od prve koronadobe pa še pogled na domače kuclje.