»Počakaj še petnajst minut, da tole končam,« ga na kratko odpravim iz globin podopustniškega pospravljanja.
Čez par minut grem nekaj iskat v kuhinjo in prizor me skoraj vrže na tla: h kuhinjskemu pultu je prislonjen stol, pod njim leži raztresena polovica zobotrebcev, Mali pa napol nag zadovoljno sedi za mizo. Pred sabo ima prazno posodo od rozin in pokrovček porabljene nutele, v obeh pa je spackal šumečo mešanico. Pojasni mi, da sta to cedevita in mleko.
»Lačen sem bil, pa sem si vzel za jesti,« mi reže pojasni.
Kregala ga vseeno nisem – ne nazadnje je poba dal inicativo in pokazal nekaj samostojnosti. Pa še naučil se je, da cedevita in mleko ne gresta skupaj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar