sobota, 08. avgust 2020

Karnijci osrednje Italije

Na poti po vzhodni obali Italije proti jugu so Monti Sibillini prva zares gorska skupina. Gre za narodni park, ki zaobjema četrti najvišji masiv osrednjih Apeninov. Nama z Najdražjim je padel v oko pred leti, ko sva opremljena predvsem z lastnima nosovoma in smučmi v avtu za prvi maj drvela v središče škornja z okvirno željo po poznopomladanski turni smuki. Da najini načrti niso čisto iz trte izviti, nama je potrdila bela piramida, ki se nama je bleščala že z obale. Na Monte Prioro sva zlezla dva dni kasneje in bila deležna 700 višinskih metrov najslajše smuke po snežnih jezikih (kakih 800 višinskih metrov nošnje do začetka snega pa se nama je ob tedanji kondicijski našpičenosti zdelo čisto sprejemljivo). Vrh sem si poleg tega za vse večne čase zapomnila po neznanski količini pikapolonic – na ne tako zelo dolgem vršnem grebenu sva jih naštela čez 300! Par ur kasneje pa sva bila deležna pomembne lekcije o življenju v osrednji Italiji, ko sva se – nevedneža s celine! – skoraj raztrgala v iskanju zemljevida Sibilinov v bližnjem Ascoliju. Pred četrto popoldne se pač spodobi samo počivati, to bi pa ja morala vedeti.

Turnosmučarska idila na Priori pred davnimi leti ...

... saj v resnici je bilo čisto smučljivo!
 
Letos smo prišli v Sibiline bolje opremljeni, kar se tiče literature in zemljevidov, a s precej manj ambiciozno ekipo. Pa še vreme se je odločilo, da je bilo dovolj obalne vročine, in tako nam je nekaj ciljev odnesel. Edino konkretnejšo turo, ki smo jo ubodli, nam je omogočilo opuščeno smučišče Frontignano na severozahodu Sibilinov. Ko ga še nista dotolkla obraba in potres, sploh ni moglo biti slabo! Nas je pa prav začudilo še nekaj drugega: če bi bilo to pri nas, bi se na takole zlahka dostopnem Krvavcu gnetlo najrazličnejših športnikov, tu pa nam je na poti od konca najvišje ceste do vrha žičnic družbo delala le čreda firbčnih konj. Do vrha Monte Bove Sud (2169 m) od tam ni bilo daleč, a ker je bil vzhodni veter viharno neprizanesljiv, sem se samo jaz priborila do razgleda na opuščeno zgornjo postajo res vratolomne gondole in presenetljivi sibilinski splet. Povsod novi grebeni, nove doline, nove možnosti in nove ideje, kaj bi bilo, če bi … 

Smučišče Frontignano že nekaj let ne deluje več.

Škoda, ker ne izgleda slabo.

Nad smučiščem se dviga kotel vrhov; Monte Bove Nord na sliki je zaprt za ljudi, saj so tja (spet) naselili gamse.

Z Monte Bove Sud se odpre pogled na vzhodno stran Sibilinov; levo v oblakih je Priora, kjer sva pred leti smučala.

Vrh Monte Bove Sud je desno. Na sliki se vidi zgornja postaja gondole, ki je nudila precej vrtoglavo vožnjo.

V Sibilinih ne gre brez »italijanskega Tibeta«. Piano Grande je kraška ravnica na ok. 1300 metrih, spravljena v kotlu med najvišjim Sibilincem, Monte Vettorejem, in nižjimi, a nič manj atraktivnimi travnatimi grebeni na drugi strani, po katerih bi lahko kar pohajali, kolesarili ali kar koli že, če nas ne bi spet preganjali nevihtni oblaki. Pisati o tem fantastičnem koščku Zemlje je nesmotrno, stvar je treba videti (in slikati). 

Greben na zahodni strani Piana Grande je kot ustvarjen za gorsko kolesarjenje, a tudi peš gre čisto lepo.
Malega je kar odneslo naprej.

Spust z grebena na Piano Grande.

Piano Grande, zadaj nezahtevni najvišji vrh Sibilinov Monte Vettore.

Piano Grande, vasica na sliki je Castelluccio.

Ravno!

Dodaten pečat Pianu Grande daje slikovita vasica Castelluccio na severnem robu kotla, ki pa jo je žal doletelo isto kot vse Sibiline. Avgusta in oktobra 2016 so se tamkajšnja tla tresla z močjo do stopnje 6,5, posledično pa so vsi očarljivi kraji, vse slikovite vasice in vsa ljubka mesteca – uničeni. Hiše so podprte, zvoniki ojačani, okna pa zaprta in zabita. Castelluccio je le še vasica agriturismov. Še bolj me je pretresla vožnja skozi nekdaj kar pomembno mesto Amatrice. Menda ga vsi Italijani poznajo po omaki a la amatriciana, a kaj, ko ga ni več. Ni ga! Samo še prazen prostor in par podrtih zidov …

Turistični del Castelluccia je montažen ...

.. preostanka pa bolj ali manj ni.
Piano Grande s Castelluccia.

Castelluccio, zadaj Monte Vettore.

Kar pa še ne pomeni, da v Sibilinih turizma ni. Na robu vsakega kraja so montažna nakupovalna središčeca, kamor so prestavili trgovinice iz podrtih hiš, tako da življenje v njih vendarle vrvi. V skoraj vsakem večjem kraju so tudi postajališča za avtodome, zato je potovanje enostavno. Nam se je pa najbolj dopadlo smučarsko mestece Ussita pod Frontignanom. Center je sicer zlovešče prazen, veliki bloki, ki so svoje čase verjetno gostili apeninske smučarje, so zadelani, prebivalci, kar jih je, pa so preseljeni v majčkene montažne hiše, a v vasi smo našli dve uporabni igrišči, kar je bilo dovolj za srečo najinega podmladka. Po večerni sladoled smo se sprehodili v bližnji bar, kjer smo – verjetno edini tujci daleč naokoli – izstopali kot pravi gringoti. Svoja občutja sem vneto razlagala Najdražjemu, ob odhodu pa nas je ostareli pripadnik stalnega barskega inventarja meni nič, tebi nič pozdravil z »Nasvidenje« … Uh, še dobro, da nisem govorila česa sočnejšega! Vsekakor me je gospod tako me je šokiral, da sem naslednjega frajerja pozdravila kar s španskim »¡Hola!« in še nekaj časa hodila naokoli rdeča kot kuhan rak.

Občinske stavbe v večini krajev so takšnele.

Žerjavi ...

zidarski odri ...

... in podprte hiše.

Večer pri Norcii. Najdražji je bil srečen.

Kljub potresu Norcia še vedno živi za pršut, sir in tartufe. Celo korona jih ne ustavi!

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Šolanje na daljavo

V spomladanskem koronskem valu nam je bilo s šolanjem na daljavo prizaneseno. Ena od vzgojiteljic nam je parkrat sicer poslala nekakšne nalo...