Čez tri gore: Jadranska riviera

Ona stran naše jadranske mlake v moji glavi velja za nekaj najbolj zoprnega, najbolj zafolkanega in skratka tako neprivlačnega, da bi se s tem lahko kosale kvečjemu plaže severne Nemčije. Ki jih poznam še veliko manj, tako da je moje mnenje v obeh primerih osnovano na predsodkih. Ko sva z Najdražjim tuhtala, kako bi se s čim manj stresa dostavili do osrednje Italije, se je pokazalo, da je pravi čas za osebni stik z italijansko jadransko riviero.

Začeli smo v »skoraj našem« Gradežu, ki smo ga izkoristili za navajanje na novi način potovanja. Tokrat smo namreč s sabo peljali kar celo hiško. Naše uvajanje v avtodomarstvo nam je precej zabelil vročinski val, ki nam je krepko zakuril. Ko smo se pripeljali v Gradež, je bilo zunaj kakih 37 stopinj! Tamkajšnji Jadran, ki ga še najtočneje opiše beseda ščava iz prleške zakladnice Najdražjega, nam ni segel niti do pasu ne glede na to, kako daleč smo bredli. Ta mlakuža je bila tako vroča, da je bilo brisača popolnoma odveč, kajti zazeblo nas v nobenem primeru ni. Če recimo povprečnega odraslega, razvajenega od čudovitih plaž na Pagu, takšna morska obala prej odvrne kot kaj drugega, pa sta bila mladiča nad rjavo čobodro navdušena. Malega je kar odneslo naprej in potem sta čofotala in tekala in »plavala« brez predaha. Tastarejšo je od vodnih užitkov odvrnila šele prva rakovica, ki jo je uzrla na mivki. Od tistega trenutka ni več stopila na tla ne glede na moja zatrjevanja, da ne poznam nikogar, ki bi ga uščipnila rakovica. Saj jo razumem, tudi jaz ne verjamem nikomur, ko gre za malo bolj zobate, z zloveščo plavutjo opremljene pripadnike ribjega življa …

V približku večernega hlada (kar pomeni, da so se temperature vsaj približale 30 stopinjam – od zgoraj!), smo si privoščili še večerni izlet v Gradež, ki nam ga je olajšal brezplačni bus do centra. Od romantičnega sprehoda nazaj do parkirišča, kjer smo spali, pa nismo dobili dosti. Stari del mesta s kanali je sicer zanimiv, a »sprehajanje« nazaj je bilo predvsem švicno spoznavanje pustih stanovanjskih ulic. Večina obale je namreč zagrajena v obliki takih ali drugačnih resortov.

Naslednji dan nas je čakala peklenska etapa – vožnja čez Padsko nižino. Kakor koli jo vzameš, vedno je vroča in zoprna, največji hudič pa je to, da se po poti nimaš kje ustaviti. Po Bologni smo se sprehodili že lani, in ker nam je pustila drag spomin v obliki zasoljene kazni, češ da smo parkirali preveč v središču mesta, smo jo z veseljem obšli. Tako je bil prva točka, kjer smo lahko smiselno razbili vozačkanje, grozni Rimini. O njem še nikoli nisem slišala ničesar, kar bi me vsaj kanček pritegnilo, in žal je naša letošnja izkušnja temu pritrdila. Pristali smo v nekakšnem kampu za avtodome, kjer so nam dodelili parkirno mesto z dobrim metrom viška, kar se tiče širine, da smo lahko zunaj vsaj postavili mizo. Večerja med komarji in zvoki televizorjev, ki so rohneli iz približno šestih strani, je bila … Hja, vsaj Luna je bila polna! Če bi si morala predstavljati pekel na Zemlji, bi bili tile italijanski kampi s kot sardine nabasanimi prikolicami in avtodomi kar dober približek. Mislim – zakaj kupiš avtodom za sto jurjev, potem pa dva tedna preživiš na relaciji avtodomarsko taborišče–peščena morska čobodra?

Italijansko jadransko riviero torej mirne vesti prepuščamo tistim, ki se radi gnetejo kot sardine. Mi pa smo jo že naslednji dan pocvirnali na jug in pristali v kampu s pogledom na stara mesta na gričih, bale sena na pokošenih travnikih in pogrmevanje v oddaljenih nevihtnih oblakih. Daleč od Toskane, a kar se mene tiče, zelo blizu povprečni instagramerski podobi domnevne tamkajšnje idile. Res je bilo spanje dvakrat dražje kot pri Riminiju, a čim sta mladiča uzrla bazen, nismo imeli izbire. V majhni, z ljubeznijo vzdrževani luži z razgledom se je Tastarejša brez predaha metala v vodo in se očitno spomnila, kako suvereno je že lani poleti splavala. Mali pa ni zaostajal za njo, ko je skakal noter, in me v vodi končno izpustil. Njegov nasmeh, ko je kot kuža z velikimi rokavčki brcal po tistem kloru, je bil kot iz reklame. Neprecenljiv.