nedelja, 09. avgust 2020

Najvišji Corno

Ob šestih zjutraj sem se potiho splazila na prosto. Edini, ki me je pozdravil v še mračnem jutru, je bil veter, ki se po par dneh dela brez premora še vedno ni naveličal. Odtiholazila sem mimo ostalih avtodomov do ceste, a jo že na prvem ovinku zapustila in po dobrih stotih višinskih metrih strmih trav, ki mi na tešče niso pretirano prijale, dosegla markirano pot, ki pride z najvišjega parkirišča. Malo pred sedlom Sella di Monte Aquila (2335 m) sem ga le ugledala. Najvišji Corno v masivu Gran Sassa, Corno Grande (2912 m), z južne strani kaže prav postavno skalnato piramido!

Jasno, da me je matrala Direttissima, označena pot, ki pripelje na najvišji vrh italijanskega škornja (če izvzamemo Alpe) direktno čez južno steno. Če me spomin ne vara, sta v zadnjih izdihljajih rajnke Juge prav čeznjo vlekla gor svoje potomstvo moja turbostarša … A vse, kar imam v glavi izpred tistih davnih let, je, da sem menda takrat prvič srečala bolle rosse, rdeče pike namesto markacij, drugače pa se nisem spomnila ničesar, in trenutno sem preveč mama, da bi si čez steno upala laziti sama. Torej sem si hitro poiskala izgovor, da se takih smeri res ni pametno lotevati brez čelade, in se usmerila po markirani promenadi do zahodne rame. Par skrajno neplašnih gamsov, uvoženih v 90. letih, me je opazovalo in to je bilo vse, kar je migalo na hribu. No, toliko me je le v hlačah, da sem zavila z normalke in do vrha zlezla po označenem, a nevarovanem zahodnem grebenu (sem pač računala, da je na grebenih manjša nevarnost, da mi kaj prileti na nezaščiteno bučo). Je bilo čisto prijetno, konstantno poplezovanje, ki ga je začinjal tečni veter. Po dveh urah in pol sem sama samcata stala ob kičastem vršnem okrasju Corna Grande, ki so ga še bolj krasili v veter in meglice zaviti stolpi masiva. Ja, če so Sibilini Karnijci Apeninov, lahko skupino Gran Sassa brez dvoma označimo kot apeninske Dolomite.

Pa ne samo po strmini in skalnatosti. Ko je bil za mano že sitni del sestopa po vii normale, ki vodi po severni strani in bi jo še najlažje primerjala z našim Prisojnikom, so se začele tudi dolomitske množice. Najprej par posameznikov, za njimi prva skupina in kmalu sem nasproti hodečo kolono nehala pozdravljati, ker mi preprosto ni več zneslo.

Malo po deseti uri sem se kar olajšana, da je konec srečevanj z nasproti hodečimi, znašla na parkirišču na koncu ceste in ob zgornji postaji gondole iz doline. A tu ni bilo nič bolje. Ne vem, ali je imela prste posredi korona ali samo običajni ferragosto, ampak na višini 2100 metrov je bilo vsaj petdeset avtodomov in še dvakrat toliko avtomobilov. So pa Italijani problem parkiranja spretno rešili z dodatnim parkiriščem dobrih sto višinskih metrov nižje, od koder za bolj kot ne simbolično vsoto pripeljejo turiste do vrha s sedežnico. Z njo se je od našega črnega prenočevališča ob meteorološki merilni postaji gor pripeljala tudi moja familija.

Jutro nad famoznim Campom Imperatore. Osupljiva ravan!


Samo tale me je - prav neplašno - spremljal.

Odcep poti po zahodnem grebenu. "Samo za eksperte"!

Apenini.

Sestopajoči na normalki, zadaj strmi Corno Piccolo.

Vrh.

Ne vem, ali temu še rečejo ledenik ali ne.

Zoprn sestop po normalki.

Kot krajši, manj izpostavljen Prisojnik.

Očitno ne marajo zgodnjega vstajanja.

Najbolj zoprn del poti nad parkiriščem. Veter, grušč in gužva.

Tako se je s koncem ene zame pričela še druga tura dneva. Žal smo morali najodvratnejši del, po drčljivi, prepišni, zafolkani poti do sedla Sella di Monte Aquila, ponoviti, tam pa smo odvili na desno. Z izjemo interne družinske drame, ki je popestrila vzpon marsikateremu mimoidočemu Italijanu, smo mladiča brez pretresov spravili na njun verjetno najvišji vrh do sedaj. Monte Aquila (2495 m) je prijazno postavljena na pragu Corna Grande in omogoča lahek pristop ter opojne razglede, med drugim tudi na množice, ki so kljub vedno gostejšim oblakom še vedno rinile v mojo nesojeno Direttissimo. Brez čelad, kakopak …

Takole so prileteli do mene ...

... in nadaljevali smo proti Cornu Grande ter desno.

Monte Aquila.

Apenini!

Sestop; zadaj levo se vidi spodnja postaja sedežnice, ob kateri je še eno veliko parkirišče.

Pogled nazaj na Monte Aquilo. Pristop poteka po grebenu z leve.

Vzpončič nazaj do naše hiške. In ne, tukaj ni bilo veliko avtodomov ...

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Šolanje na daljavo

V spomladanskem koronskem valu nam je bilo s šolanjem na daljavo prizaneseno. Ena od vzgojiteljic nam je parkrat sicer poslala nekakšne nalo...