ponedeljek, 25. april 2022

Samcata pod Kaninom

Če so tvoje priložnosti za obisk visokogorja bolj kot na kaj drugega vezane na nehribovske in nevremenske dejavnike, se zgodi, da se tam znajdeš v skrajno neprimernih pogojih. Tako kot recimo jaz včeraj, ko sem – pa kolikor neverjetno se to bere v teh časih – morala skuriti pol tanka bencina in hkrati izkoristiti poscane atmosferske pogoje, v katerih preostanek familije najraje ždi doma pred Živžavom. V skrajno depresivnem dežju sem se torej navsezgodaj zjutraj na zapuščenem parkirišču na Nevejskem prevalu komaj spravila iz avta. Res turoben začetek se je s prvimi nekaj višinskimi metri po lepo zasneženem zaprtem smučišču hitro izboljšal, ko je sneženje zamenjalo dež, potem je pa čisto nehalo in sem celo imela nekaj pogledov na meni ljube vrhove. Vzpenjanje po zaprti progi mi je prav dobro šlo, kar se mi je po nedavno prebolelem covidu zdelo čisto spodbudno. No, do zadnje strmine pod Belo pečjo, kjer je bilo gnilega svežega snega vedno več, na smučeh pa so se mi delale odvratno velike cokle, ki so mojim slabo treniranim nožicam predstavljale precejšen izziv.

V beli tišini sem le prigagala na območje Gilbertija, kjer je spet začelo snežiti, razmočenega svežega snega pa sploh ni bilo malo. Proti Prevali sem vrgla samo pogled in se gladko odločila, da sem prestara za kakršna koli nadaljnja kolovratenja po visokogorju. Sneg je bil pregnil in preveč ga je bilo, jaz pa sama, samcata – še na cesti daleč spodaj ni bilo nobenega, kaj šele, da bi za mano pridirkalo par našponanih Avstrijcev, ki bi mi dali vsaj lažni občutek varnosti, če že drugega ne. Hip zatem, ko sem se odločila, da bo Gilberti moj cilj tega dne, je bila odločitev zapečatena – z gromom. Sicer je bil eden in edini, me je pa še pospešil pri spustu. Smuka v sneženju in nižje dežju seveda ni bila prijetna, je bila pa presenetljivo dobra. Spotoma sem srečala tri norce, ki so se podobno kot jaz spravili kondicionirat, potem pa vse do Rablja ni bilo nikjer več žive duše …

Začasna jutranja razjasnitev. Mistika okoli obeh Špic.

Vrh nekdanje gondole, moj cilj tega dne.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Pasja posodica

Posodica je kovinska, majhna, precej neapetitlih, z dvema nakazanima ročajema. V takšni bi brez težav dala jesti psu, zato sem ji tudi nadel...