Oto

Ni najbolj običajno, da ima avtomobil ime, ampak naš ga je imel. Dobil ga je v prve pol ure po tem, ko sva ga kupila. Iz avtosalona na Jesenicah sva se odpeljala naravnost v Srednji Vrh na prvo turo. Bila sva še precej pod vtisom nedavnega decembrskega potovanja po Turčiji, ki je preplavljena z napisi otokar, otolastik, otoparking in podobnimi, ki v imenu vključujejo turško različico besede avto, parkirala pa sva poleg družine, katere mama je, čim sva odprla vrata, glasno poklicala sina: "Oto!" Samo spogledala sva se in dileme ni bilo - najin Peugeot Partner je postal Oto.

Otota sva kupila v njegovih najboljših letih, z dobro stotisočko na števcu, in pripeljali smo ga do 358.000 kilometrov. V skladu s splošnim tehnično-estetskim stanjem v naši družini je bil vse prej kot lep. Ker smo izgubili nekaj čepkov na zadnjih šipah, je začasna rešitev s silvertejpom postala stalna, nepogrešljivi lepilni trak se je izkazal za uspešnega tudi pri popravilu nalomljenih stranskih ogledal, zaradi česar je Najdražji vedno nekoliko previdno peljal mimo policijskih kontrol in zardeval na tehničnem pregledu. Otova notranjost je pa sploh spominjala na stranišče. Enkrat ga je Najdražji sicer dal na globinsko čiščenje - za zapisnik naj pripomnim, da sem se že od začetka zgražala, da je to stran vržen denar, in žal se je izkazalo, da sem imela prav, kajti po prvi malici je bila v njem spet enaka svinjarija kot prej. Po svoje je razumljivo, da se je celo moj oče, ki je sicer daleč od picajzlastega, ves čas po malo zgražal nad našim Ototom.

Ampak resnica je, da je bil Oto odličen avto. V desetih letih nam ni povzročal večjih težav in nam ni delal drugih stroškov od rednega vzdrževanja. OK, enkrat je na vetrobransko steklo veter zabrisal opeko, a je zavarovanje zadevo uspešno rešilo, drugič je Najdražji na parkirišču pred kebabčijem na Jesenicah spregledal tablo ob robu in je strahovito zaropotalo, ko se je razbila zadnja šipa. Najbolj komično je bilo, ko sem šla kebabmojstre vprašat, če imajo kak karton, da bi zadevo zalimali do doma, in me nobeden ni niti približno razumel … Tik za italijansko mejo je v našo ritko od zadaj treščil nepozoren star trepetel, kot se temu strokovno reče po prleško, ampak razen udrtega odbijača tudi tam večje škode ni bilo. In potem so bile še razne drobnarije, ki so bile bolj računalniške napake, recimo tista kontrolna lučka, zaradi katere smo z Ototom obstali na Vrhniki in po zahtevni operaciji menjave vozil nazadnje šli na prvomajsko morje z našim drugim, bistveno manjšim avtom. Vožnja, med katero sem morala v naročju vso pot držati vrečo z igračami, ker drugje ni bilo več prostora zanjo, je bila nepozabna!

Posebej carsko je bilo v letih, ko familija še ni imela podmladka in sva Otota spremenila v zasilni avtodom. To je sicer terjalo nekaj truda in prestavljanja sedežev, kar je bilo posebej sitno, če je bil zunaj vihar, ampak v njem sva nabrala petdeset lepih prenočevanj. Enkrat sva to poskusila izvesti tudi, ko se nama je kot sospalka pridružila Tastarejša, ampak od tega nisva imela dosti. Mladiči se pač na postelji tako razmetavajo, da razen nje tisto noč nobeden ni spal. Tako so ob povečanju družine glavne radosti z Ototom predstavljala previjanja na sedežih, dojenja, norenja po avtomobilu in neskončna oblačenja v zimskih dneh.

Toda tudi Ototu staranje ni prizanašalo, in ko nam je - kot večini Evropejcev - tudi s korono povzročeno varčevanje prineslo zadosten kupček, sva z Najdražjim s težkim srcem vplačala nov avto. Izkazalo se je, da je bilo za težko srce še čisto prezgodaj in da imamo srečo, da Oto še ni v stanju razpadanja, kajti na novo vozilo smo čakali in čakali in čakali kot v najboljših jugoslovanskih časih še skoraj eno leto. Rok se je stalno zamikal, "Vaš avto bo čez en mesec šel na trak", "Vaš avto bo čez en mesec v Sloveniji" in podobno. Ko smo le slišali "Vaš avto je v Sloveniji", je pa še nas zadela korona in ga spet nismo mogli iti iskat! Tako je naneslo, da so se zvezde končno poravnale šele dva dni pred prvomajskimi počitnicami …

… in ves konec tedna pred tem smo žalovali. Izkazalo se je, da sem v familiji še najbolj racionalna jaz (kar sploh ne pomeni dosti), ki sem se junaško trudila, da ne bi preveč razmišljala in me slovo od Otota ne bi preveč prizadelo. Najdražji si je organiziral kar par poslovilnih voženj, Tastarejša je pa itak točila bridke solze. Mali si je slovo skušal olajšati z logičnimi sklepi v stilu: "A je lahko naš naslednji avto spet Oto?" Zadeva je bila tako travmatična, da me prav skrbi, kaj šele bo, ko bosta mladiča kdaj soočena s kako pravo izgubo!

A izbire ni bilo in tudi žalovanje se je končalo, čim se je začelo odkrivanje funkcij novega družinskega spremljevalca. Oto je odplaval v preteklik, mi pa računamo na vsaj deset let v novem avtomobilu. Oto je mrtev, naj živi Miro!

Otovo poslednje jutro. Foto: Mali

In še ena pogrebna. Zbogom, Oto!