sobota, 25. julij 2020

Požrtija

Takole trenutno izgleda motiviranje mojega triletnika za hojo po hribih:

»Malo te bom nesla, malo boš šel pa sam, dobro?« Mali se strinja in mi skoči pred noge, kar je nedvoumen znak, naj si ga zadegam na rame. Na srečo že po prvih metrih ob cesti zagledamo jagode in tako sine roma na tla. Za prvi kilometer rabimo kake pol ure, a vsaj premikamo se in se ob tem veselo bašemo. Na najgršem ovinku jagod zmanjka, tako da moram Malega nesti, Tastarejša pa zraven koraka čisto iz sebe od sreče, ker sva med pogovorom prišli do spoznanja, da je samo še pet tednov, pa bo šla v šolo! Kaj lepšega!!!? Ko se odprejo razgledi, se razpasejo tudi jagode in naš tempo spet pade na nulo. Sem pa kar ponosna sama nase, pred šestimi leti ni bilo šans, da bi jagode nabirala v roko, in evo me zdaj – s polnim prgiščem slastja, ne da bi katerega koli pojedla. Pa recite, če ni materinstvo eno samo žrtvovanje in odrekanje …

Na travnikih nad planino si pomagam z drugim hodom naše požrtije. Malemu se hoditi niti slučajno ne ljubi, če mu na vsakih par metrov nastavim bonbon, mu pa motivacija skokovito naraste. Nekaj cirkusa sicer povzroča dejstvo, da je Tastarejša pri najdišču vedno pred njim in ga potem heca, da bo pojedla tudi njegov bonbon, a nekako se nam uspe prebiti do vršne strmine. Tu Mali razglasi, da je utrujen in da se bo malo poigral, tako da se usede med korenine in začne brmbrmati z vsebino svojega nahrbtnička. Da vsaj malo spremenim panogo, zadnjo rundo nastavljanja bonbončkov poverim Tastarejši, ki se ob najinem polžjem tempu itak že dolgočasi, za ciljno ravnino – ki je seveda daleč od tega, da bi bila ravna – pa uberem najbolj zlajnano, a še vedno delujočo taktiko »Kdo bo prvi na vrhu?«.

Med klopcami na vrhu sledi basanje s čokoladicama, ki so ju tam »skrili škrati«. Mladiča si ju tlačita v usta, kot da že pet minut ne bi pojedla nič sladkega, in ko pojesta vsak dve tretjini, ugotovita, da jima sploh nista dobri.

Pri sestopu zunanja spodbuda k sreči ni potrebna, samo med vzpončkom do koče se moram spet spremeniti v nosačko. Pri koči se najprej ustavimo pri gugalnici, potem se pa Mali domisli: »A bomo kaj naročili?« Kako naj se uprem taki pobudi? Borovničevi štruklji z razgledom na Gorenjsko so odlični, a tako negorenjsko odmerjeni, da ekološki, kot smo, polovico porcije odnesemo s sabo v dolino.

Torej. Sinetov zobozdravnik bi me gotovo brcnil v enega od globljih krogov pekla, ampak Mali je večji del poti prehodil sam, torej je metoda požrtije uspešna. Na Dobrči je bilo pa všečno kot vedno in poleg tega presenetljivo samotno. Kje so letošnje hribovske množice? In še tehnični apdejt: cesta, ki pripelje najvišje pod kočo, je grozovito slaba. Naslednjič bomo raje parkirali dva ovinka pred koncem.

Je bilo treba kar nekaj samozatajevanja vseh prisotnih, da smo naredili tole fotko.

Kape s šiltom so naša letošnja uspešnica.

Podgorska planina.

Eno od najdišč bonbončkov.

Ideja, da bi hodil bos, je bila Malemu grozno všeč. Ampak samo dokler je skakal po klopcah na vrhu.

Atrakcija med sestopom.
Adrenalin pri koči.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Podpis

»Kaj je podpis?« me je vprašala Tastarejša. Vprašanje sploh ni lahko, tako da sem ji jela razlagati nekaj v stilu, da napišeš svoje ime, s ...