četrtek, 02. november 2017

Pet dni v Pontebbi

Razgledni travnik na Monte Jami, zadaj Pisimoni
(namesto gat pa zdaj molilne zastavice)
Priznam, večino časa imam slabo vest, ker svoja otroka vlačim v hribe vsak konec tedna, v soncu in v ošpičenih preklah (če malo zaokrožim). Zato sem bila kar vesela, ko mi je Tastarejša v intimnih trenutkih zadnjega večera naših jesenskih počitnic zaupala: "Mami, jaz bi bila kar skoz tu na počitnicah." In to čeprav smo ves čas samo lazili po hribih. Očitno torej nekaj delamo prav, ne?

Pontebba (se mi zdi, da slovenska "Tablja" vendarle ni uveljavljeno ime tipa Beljak ali Celovec) je bila v mojem prejšnjem življenju tako blizu, da sem bila na poti z raznih karnijskih potepanj že tako rekoč doma, ampak moje trenutno življenje je seveda čisto druga pesem in zato smo se tja spravili kar na petdnevno bivanje (s tem da smo enega od teh dni porabili samo za tisti slabi dve uri vožnje). Mestece sicer ni ravno najživahnejše pod soncem, je pa odlično izhodišče za Zahodne Julijce in Karnijce. Mimogrede, če iščete apartma v tistih koncih, toplo priporočam Caso Stec na Airbnbju - edina slabost je hudo prometna železniška proga tik ob hiši, tako da ni za občutljive dušice, sicer smo bili pa vsi srečni in smo si dali duška ob odlično delujočem ogrevanju v stanovanju. Spomini na lansko nažiganje klime v Bovcu so še vedno ledeni ...

Ena od glavnih "ulic" v Patoku

Prvi uporabni dan smo si privoščili Monte Jamo (1089 m) nad Patokom in spet se je potrdilo, kako varljivi so moji spomini iz predstarševskega življenja. Namesto prijetne, enostavne, mehke mulatjere, kakršno sem imela v glavi, nas je pričakala ozka potka prek strmih pobočij. Tastarejšo sva jadrno spakirala v nahrbtnik, vseeno pa mi hribi že dolgo niso bili tako adrenalinski. S kengurujčkom na trebuhu je pač težko dobro videti pod noge in vse tisto drseče listje je od mene terjalo posebno koncentracijo. Sicer je vršni travnik še vedno očarljivo razgleden, samo ženske gate na drogu so nadomestile tibetanske molilne zastavice. Očitno je politična korektnost našla pot tudi tja gor! Patok na izhodišču je še vedno ena najslikovitejših gorskih vasic (fotografsko izživljanje Najdražjega je žal prekinila z lakoto povzročena kriza Tastarejše) in cesta do tja je še vedno tako zavita, da vsakič znova šoferji tekmujejo sami s sabo, kolikokrat bodo morali "popravljati" na ovinkih. Glavna slabost Monte Jame so pa še vedno drevesa, ki zakrivajo skoraj vse razglede na meni tako ljube Jovete. Po svoje je to še sreča, sicer bi se mi kar preveč milo storilo ob vseh spominih.

Po polžje proti Kammleitnu
Kammleiten (1998 m) nad Mokrinami nas je sibirsko mrzlo in kristalno jasno gostil naslednji dan. Nam je pa izletič zabelila Tastarejša, ki najprej v avtu ni hotela zaspati, potem je le kinknila, a se je zbudila že po petnajstih minutah in oznanila, da bo hodila sama. In tudi je - prvih deset minut, za katere smo z vsemi manevri oblačenja, slačenja itn. vred porabili tri četrt ure. Potem jo je bilo treba dati v nahrbtnik, da je Najdražji spet malo "treniral" šerpovstvo, zadnjo strmino pod grebenom pa se je znova namenila prehoditi, pri čemer se je premikala s hitrostjo polža na počitnicah in v pol ure zmogla tistih petdeset višincev do vetrovnega sedla ... Tastarejši v zagovor povejmo, da je bila očitno res zaspana. V nahrbtniku dol grede je zaspala, in to tako kapitalno, da je nadomestila ves primanjkljaj opoldanske sieste. Spala je, ko sva jo prestavila iz nahrbtnika v avto, in zbudila se ni niti, ko sva jo - v bundi in smučarskih hlačah - prenesla še v apartma.

Jezerce Il Laghetto nad Rudnim vrhom, zadaj Viš

Če smo že bili v Pontebbi, smo se morali peljati še skozi fascinantno Dunjo. Da bi familijo malo prišparala, smo šli samo na ležerni krog od Rudnega vrha do koče Grego. Za Tastarejšo je bil sicer vse prej kot ležeren, toda prvo strminico smo premagali s pomočjo čokoladnih bonbončkov, ki sem ji jih nastavljala vsakih nekaj metrov. Malo je bila razočarana, ko so ji "škratje" pri koči pustili samo jabolko (bonbončke smo pač že porabili), a zaenkrat se še pusti naplahtati, da imajo italijanski škratje raje bolj zdravo hrano ... Hodila je kar junaško, deset minut ceste nazaj do parkirišča je bilo pa preveč. Pomagali niso ne bonbončki ne moje moraliziranje, kako prave gasilke stisnejo zobe in ne jamrajo.

Pogled z zahodnega vrha Nebrie na Ovčjo vas, Višarje in Kamnitega lovca

Najdražjega so prvonovembrske obveznosti nato odvlekle na nasprotni konec Slovenije, mi, barbarski pogani, pa smo raje ostali še en dan v hribih in s pomočjo Babi-Deda servisa končno zlezli še na Monte Nebrio (Podgorski vrh, 1207 m) med Ovčjo vasjo in Ukvami. Po pričakovanjih je hribček prav sladek in stara vojaška cesta z juga je za otroke zelo primerna (s tunelom kot glavno atrakcijo). Do manjšega zapleta je prišlo le, ko sem med sestopom z vzhodnega hotela skočiti še na malček višji zahodni vrh. Da grem samo lulat in bom takoj nazaj, pri Tastarejši ni palilo in je začela tuliti, da gre z mano. Ko smo ji povedali po resnici, je še vedno tulila, da gre z mano, in tako sem že vrgla puško v koruzo in se namenila dol brez pofočkanja pri najvišjem križu, a po petih metrih sestopanja je izjavila, da se je potolažila in da naj kar grem. Mali je pa seveda modro molčal in je bil čisto zadovoljen pri Babi v naročju.

Ampak ob uvodnih razglabljanjih in popotnih težavah naj priznam še to, da se ne morem domisliti, kaj lahko družina še počne skupaj, da je znosno za vse - za kopanje morajo biti ustrezno izpolnjeni vsi zdravstveni pogoji, za kolesarjenje smo še malo premajhni, turizem kar tako se mi pa preprosto ne dopade. No, v resnici se pa tega tudi nočem domisliti ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...