petek, 15. december 2017

Kriza sedmega meseca

OPOZORILO: SPODNJE BESEDILO JE BILO NAPISANO, KO JE BILA KRIVULJA AVTORICE NA RAZPOLOŽENJSKEM DNU. BRANJE JE ODSVETOVANO TISTIM, KI STE BOLJ OBČUTLJIVE SORTE, POSEBEJ GLEDE TEMATIKE OTROK.

O ja ... Tudi o tem lepotcu bo tekla beseda.

Dobra plat porodniške je, da preberem kar nekaj knjig. Precej časa namreč preživim kot povšter za spečega/doječega se sina. Pri Tastarejši, ki je na meni presesala dolge ure, je bilo tega še bistveno več, a tudi Mali vsaj enkrat na dan potrebuje toplo, mehko podlago za spanje, se pravi mene in moj trebuh. Če se le da, to brezdelje izkoristim za dremež, da vsaj malo nadoknadim divje noči s svojim mladim ljubimcem. Del svojega dojiljskega poslanstva preživim tudi s preklapljanjem med kriminalnimi serijami in sladkimi božičnimi filmi, ki jih pač sredi dneva vrtijo Diva in podobni kakovostni programi, a ker na ta del svojega udejstvovanja nisem najbolj ponosna, gremo naprej, na branje. Saj bi se pohvalila, da sem v tem času predelala celotni opus Dostojevskega in Joycea, toda žal so moje bralne sposobnosti skozi leta tako nazadovale, prosti čas pa se je tako drastično skrajšal, da če me knjiga po prvem poglavju ne potegne, jo preprosto vrnem. Ker res nima smisla, da bi prebrala cele tri strani na večer, potem pa bi mrknila od utrujenosti in dolgočasja … pa še rok izposoje ne bi bil dovolj dolg, da bi se prezehala do konca.

Da se vrnem k osrednji temi - prvič v življenju se mi dogaja, da raje kot fikcijo berem biografije, potopise in podobno, menda neizmišljeno literaturo. Predelala sem že marsikaj, od veganov in fanta, ki so ga ponesreči kastrirali in potem vzgajali kot punčko, pa do potepuškega psa, ki je iz Ekvadorja "prebegnil" na Švedsko. In zadnjič, ko sem iskala nekaj tračasto berljivega, mi je v oči padla "AVTOBIOGRAFIJA PUSTOLOVCA IN VODITELJA RESNIČNOSTNE ODDAJE NEVERJETNO PREŽIVETJE". Z naslovnice karizmatično gleda Bear Grylls. Prvič, ko sem ga videla na televiziji, se mi je kar dopadel, ko je v sami srajci brodil čez strašljivo floridsko močvirje, spotoma pohrustal živo žabo ali dve in bil nasploh strašno možat. Potem sem sicer nehala trzati nanj, ker je isto počel v vsaki oddaji, se poleg tega vsakokrat slekel in kazal svoje mišice, hkrati pa razlagal, kakšen hud specialec je bil in kako je skromen in kako kul. Ampak knjigo sem vzela s police in doma hitro ugotovila, da je točno takšen napihnjen, cenen kakec kot oddaje.

Medved Žar (z bratom se nikoli nisva mogla zediniti, ali je bolj škisovski prevod Žar ali Žarko) med drugim dobršen del knjige razlaga, kako težaven je bil izbor v posebno vojaško enoto, kako peklenske napore je moral preživeti in kakšno trpljenje je bilo vse skupaj. Ob tem pa si lahko mislim samo - dragi gospod Žar, dokler ne boste z otrokom doma na porodniški, ves dan in vsak dan, ne boste imeli pojma, kaj je trpljenje!

Menda je ta trditev bogokletna, ampak to je moj blog in napišem lahko, kar želim: biti doma na porodniški je strašno. Ko se bo bližal konec mojih dvanajstih mesecev, bo sicer moja razpoloženjska krivulja spet bolj zgoraj in me bo psihiralo, kako bova jaz in moj razširjeni mali jaz lahko preživela ločeno, trenutno pa komaj čakam, da se lahko vrnem v službo, kjer bom preživljala kakovostnih osem uric, ne da bi mi bilo treba skrbeti za kogar koli drugega kot zase. Kar nekaj flancarij sem prebrala o prekrasni nosečnosti (hahaha! to je ironični smeh) in čudovitosti poroda, nobeden pa ni omenil, da je to šele začetek doživljenjskega suženjstva, ki se mu z evfemizmom reče tudi starševstvo. Nihče mi tudi ni povedal, da je starševstvo, vsaj v zgodnjih otrokovih letih, 60 odstotkov dolgčasa. Vsak dan iste rutine, isti obredi, isti procesi, iste štale. Isto hranjenje, isto ždenje na kavču, ker če mladega princa odložim, da spi sam, bo že čez nekaj minut buden kot čuk in bova šla jovo na novo skozi iste seanse. Isto čepenje ob otroku na tleh, isto igranje z vedno istimi igračkami. Vse skupaj je fizično popolnoma nenaporno, a tako dolgotrajno in ves čas enako, da je peklensko naporno.

Ko otročad zaspi, pa nastopi čas samo zame ... Hahahaha (spet ironični smeh)! V uri ali dveh moram pospraviti, obesiti perilo, potelovaditi, se ukvarjati z Najdražjim, se delati, da pomagam pri nikoli končani prenovi hiše in narediti še kaj bolj možganskega. Če me poznate, veste, da nisem nočni tip in da se moram res brcati v sedalo, da lahko zvečer počnem vsaj nekaj od tega. Ko izmozgana obnemorem, pa zgroženo še pokukam na uro in računam, koliko ur spanja bom imela do šestih, ko bo Mali že naspan, nasmejan in prikupno aktiven.

Po drugi strani je 30 odstotkov starševstva neverjetno fizično in psihično napornih. Ko se moram ubadati s histerično Tastarejšo, ko moram v eni roki nesti kričečega dojenčka, z drugo pa riniti voziček, ko moram vedno težjega dojenčka ure in ure držati v naročju, da me vse boli, ko moram za vsak odhod na prosto obleči četo upornikov,* in seveda, ko se nikoli, ampak res NIKOLI ne morem naspati in se še vrsto let ne bom mogla. Potem pa so tu še večne skrbi. Ja, saj si vzamem urico ali dve prosto in potomstvo komu uturim, a da bi sproščeno uživala? To pa že ne, ves čas pogledujem na telefon in nazadnje drvim domov, da preverim, ali ne bingljajo vsi že na robu preživetja.

Pri drugem otroku je lažje vsaj to, da vem, da bo minilo. In na srečo je tu še tistih deset odstotkov materinstva, zaradi katerih je vse skupaj vredno. Mogoče mi je to najbolje razložila prijateljica, prekaljena mama treh že odraslih otrok: "Ja, res je naporno, ampak ko spijo, so pa taki angelčki!" Podobno vsak večer pomislim tudi jaz, ko zaspim s pogledom na Malega na posteljici poleg sebe. Mrtvo utrujena, jasno. Pa samo za pol ure, ker potem bo že čas za prehrambene storitve ...


* Opravičujem se staršem z več kot dvema otrokoma; meni je že z dvema težko, verjamem pa, da se staršem večih kolca po časih, ko so imeli SAMO dva …

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...