"A se gremo kopat?" sem zjutraj vprašala Tastarejšo.
Odgovor je bil pričakovan. "Jaaaaaaaa!"
Takojci sem podlo izkoristila priložnost za manjše izsiljevanje: "Ampak če gremo v bazen, to pomeni, da ti bomo potem umili glavo."
Trenutek tišine.
"Jaz se ne bi šla kopat!" se je jadrno odločila Tastarejša.
Obdelovati sem jo morala vse dopoldne in vztrajno je govorila, da ne bi šla v bazen. Šele ko sem ji obljubila, da bomo s sabo vzeli "čarobne brisačke, s katerimi nič ne pečejo učke", se je strinjala, da so toplice najboljša izbira za današnje kumrno vreme.
In potem sta oba otroka norela po prijetno prazni Balnei (ali kako se že nobel reče Dolenjskim Toplicam). Tastarejša je itak že navdušena plavalka, pa tudi Mali se ni mogel ustaviti. Šibal je naokoli, navdušeno škropil med občudujočimi upokojenci in ves čas glasno kričal. Nazadnje sem ga morala odnesti na ležalnik na prisilno dojenje, ki pa se je končalo v par sekundah. Že nekaj mesecev se ni zgodilo, da bi Mali nekontrolirano zaspal v smešni pozi, kot radi naredijo novorojenčki (in gre potem njihova fotka direktno na facebook). Tokrat pa je sine od izčrpanosti mrknil še v garderobi, medtem ko sta se z Najdražjim občudovala v ogledalu. Na srečo sva ga prej spravila vsaj v prvo plast oblek, drugače sploh ne vem, kako bi ga čisto nagega prinesla do ledenega avta.
A glavni poudarek štorije je na umivanju hčerkine glave. Naše zadnje kopanje pred kakim mesecem se je zaključilo z dramo, od katere si še nisem čisto opomogla. Ko je bilo treba pod tuš, je Tastarejša začela vreščati, da je, predvidevam, odmevalo po vsem bazenu. To je bil le začetek kričalsko-po-tleh-metalske epizode v garderobi, proti kateri ni zaleglo nič, ne prošnje ne prepričevanja ne poskusi intervencij dobronamernih ostalih obiskovalcev. Kot sva kasneje ugotovila, je bila vzrok vsemu (očitno pošastna) lakota, a edino, kar sem lahko uporabila takrat, je bila gola, fizična sila. Še sama se čudim, kako mi je Tastarejšo uspelo obleči, ji za silo še posušiti glavo in jo odvleči do avtomobila, medtem ko sta Najdražji in Mali lahko vse skupaj le nemočno opazovala.
Kot si lahko mislite, hčerki las ne umivava prav pogosto. Preprosto preveč stresno je za vse nas, pa še tolažim se, da je tako vsaj bolje zaščitena pred nadlogo vseh nadlog (ušmi, če ste slučajno tako blagoslovljeni, da jih še ne poznate). Tako je bila šele zdaj, v Dolenjskih Toplicah priložnost za ponovni poskus, v katerega je pogumno zagrizel Najdražji. Medtem ko sem brisala in oblačila Malega, sta s Tastarejšo izginila k tušem in se minutko kasneje vrnila. Pozabila sta čarobne brisačke ... Ko sva čez kakih deset minut z Malim vse opravila, spakirala in šla preverit stanje v kopalnici, sta naju tam čakala preostala člana družine, eden z bolj žalostnim pogledom kot drugi.
"Vse sva zrihtala, samo las si nisva oprala," je (zdi se mi, da nekoliko skesano) pojasnil Najdražji.
Hmpf.
Ker je bilo prav umivanje las glavni vzgojni moment dneva, seveda nisem bila zadovoljna, a baje je bilo spet prav napeto, vključno s hčerkinim bežanjem izpod tuša, Najdražji je pa itak premalo brutalen, da bi ji kaj naredil na silo. Se mi zdi, da bom drugič morala pipo v roke spet prijeti jaz …
Kakor koli že, menda sta se zmenila, da bomo manjkajoče dejanje opravili doma. In smo ga, takoj naslednji večer. Z Najdražjim sva se dobro pripravila z obiljem brisačk za oči, priročnim zrcalcem za sprotno občudovanje smešnih frizur iz našamponiranih las, slabo prikrito tremo in pretirano židanimi komentarji v stilu "Ati je najboljši frizer" in "Oooooo, mami, kako dobro držiš brisačko na očeh". Tastarejša se je malo skremžila in se strateško odločila, da bo ključne zadeve opravil Najdražji - kot rečeno, je bistveno nežnejši od mene grobijanke. In veste kaj? Šlo nam je odlično! Nekaj solzic je bilo potočenih le pri spiranju glave, pa še to ne vem, zakaj, ker so čudežne brisačke čudežno delovale.
Včasih te otroci res presenetijo.
Opogumljena ob uspešno opravljeni misiji sem Tastarejši optimistično predlagala, da bi postrigli še nohte na nogah. Toda vidim, da jih bom spet morala striči pod odejo, v soju čelne svetilke kot kak ropar, medtem ko bo spala ...
Odgovor je bil pričakovan. "Jaaaaaaaa!"
Takojci sem podlo izkoristila priložnost za manjše izsiljevanje: "Ampak če gremo v bazen, to pomeni, da ti bomo potem umili glavo."
Trenutek tišine.
"Jaz se ne bi šla kopat!" se je jadrno odločila Tastarejša.
Obdelovati sem jo morala vse dopoldne in vztrajno je govorila, da ne bi šla v bazen. Šele ko sem ji obljubila, da bomo s sabo vzeli "čarobne brisačke, s katerimi nič ne pečejo učke", se je strinjala, da so toplice najboljša izbira za današnje kumrno vreme.
In potem sta oba otroka norela po prijetno prazni Balnei (ali kako se že nobel reče Dolenjskim Toplicam). Tastarejša je itak že navdušena plavalka, pa tudi Mali se ni mogel ustaviti. Šibal je naokoli, navdušeno škropil med občudujočimi upokojenci in ves čas glasno kričal. Nazadnje sem ga morala odnesti na ležalnik na prisilno dojenje, ki pa se je končalo v par sekundah. Že nekaj mesecev se ni zgodilo, da bi Mali nekontrolirano zaspal v smešni pozi, kot radi naredijo novorojenčki (in gre potem njihova fotka direktno na facebook). Tokrat pa je sine od izčrpanosti mrknil še v garderobi, medtem ko sta se z Najdražjim občudovala v ogledalu. Na srečo sva ga prej spravila vsaj v prvo plast oblek, drugače sploh ne vem, kako bi ga čisto nagega prinesla do ledenega avta.
A glavni poudarek štorije je na umivanju hčerkine glave. Naše zadnje kopanje pred kakim mesecem se je zaključilo z dramo, od katere si še nisem čisto opomogla. Ko je bilo treba pod tuš, je Tastarejša začela vreščati, da je, predvidevam, odmevalo po vsem bazenu. To je bil le začetek kričalsko-po-tleh-metalske epizode v garderobi, proti kateri ni zaleglo nič, ne prošnje ne prepričevanja ne poskusi intervencij dobronamernih ostalih obiskovalcev. Kot sva kasneje ugotovila, je bila vzrok vsemu (očitno pošastna) lakota, a edino, kar sem lahko uporabila takrat, je bila gola, fizična sila. Še sama se čudim, kako mi je Tastarejšo uspelo obleči, ji za silo še posušiti glavo in jo odvleči do avtomobila, medtem ko sta Najdražji in Mali lahko vse skupaj le nemočno opazovala.
Kot si lahko mislite, hčerki las ne umivava prav pogosto. Preprosto preveč stresno je za vse nas, pa še tolažim se, da je tako vsaj bolje zaščitena pred nadlogo vseh nadlog (ušmi, če ste slučajno tako blagoslovljeni, da jih še ne poznate). Tako je bila šele zdaj, v Dolenjskih Toplicah priložnost za ponovni poskus, v katerega je pogumno zagrizel Najdražji. Medtem ko sem brisala in oblačila Malega, sta s Tastarejšo izginila k tušem in se minutko kasneje vrnila. Pozabila sta čarobne brisačke ... Ko sva čez kakih deset minut z Malim vse opravila, spakirala in šla preverit stanje v kopalnici, sta naju tam čakala preostala člana družine, eden z bolj žalostnim pogledom kot drugi.
"Vse sva zrihtala, samo las si nisva oprala," je (zdi se mi, da nekoliko skesano) pojasnil Najdražji.
Hmpf.
Ker je bilo prav umivanje las glavni vzgojni moment dneva, seveda nisem bila zadovoljna, a baje je bilo spet prav napeto, vključno s hčerkinim bežanjem izpod tuša, Najdražji je pa itak premalo brutalen, da bi ji kaj naredil na silo. Se mi zdi, da bom drugič morala pipo v roke spet prijeti jaz …
Kakor koli že, menda sta se zmenila, da bomo manjkajoče dejanje opravili doma. In smo ga, takoj naslednji večer. Z Najdražjim sva se dobro pripravila z obiljem brisačk za oči, priročnim zrcalcem za sprotno občudovanje smešnih frizur iz našamponiranih las, slabo prikrito tremo in pretirano židanimi komentarji v stilu "Ati je najboljši frizer" in "Oooooo, mami, kako dobro držiš brisačko na očeh". Tastarejša se je malo skremžila in se strateško odločila, da bo ključne zadeve opravil Najdražji - kot rečeno, je bistveno nežnejši od mene grobijanke. In veste kaj? Šlo nam je odlično! Nekaj solzic je bilo potočenih le pri spiranju glave, pa še to ne vem, zakaj, ker so čudežne brisačke čudežno delovale.
Včasih te otroci res presenetijo.
Opogumljena ob uspešno opravljeni misiji sem Tastarejši optimistično predlagala, da bi postrigli še nohte na nogah. Toda vidim, da jih bom spet morala striči pod odejo, v soju čelne svetilke kot kak ropar, medtem ko bo spala ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar