Vsak dan nekaj novega

"Vsak dan je nekaj novega!" vzklika Tastarejša in poskakuje po dnevni sobi sem ter tja. Čisto prav ima; kar se novega tiče, je veseli december res nor mesec. In z otroki prazniki dobijo čisto nov smisel.

Krace, ki sumljivo spominjajo na hčerkino ime

Pred tem sem jih jemala rutinsko, kot večina zaposlenih ljudi. Obrisala sem prah s plastične smrečice, vrgla nanjo vsako leto iste okraske in tuhtala, kako bi po liniji najmanjšega odpora opravila obdarovanje še s čim drugim kot z darilnimi boni. To je itak že vnaprej izgubljena bitka v svetu, v katerem imamo vsi vse, kar potrebujemo in želimo, tistega, česar nimamo, se pa tako ali tako ne da kupiti. Z Najdražjim sva zadnje praznike v dvoje zato brez cincanja preživela v Nepalu. Priznam pa, da me je takrat na božični večer hudo hudo vrglo. Že res, da sva bila v čudovitem vremenu ob čudovitem himalajskem jezeru na skoraj 4000 metrih, a brez ritualov moje družine to ni bilo tisto pravo. Kar nekaj solz je bilo v igri, preden sva se odpravila v jedilnico lodža na "božično večerjo", če lahko mizernim makaronom in nekakšnemu približku jabolčnega zavitka tako rečem. Za vsaj malo vzdušja so poskrbele pesmi, ki so jih v drugem kotu sobe prepevali angleški trekerji, za nepozaben božič (v nekoliko drugačnem smislu) pa zavese, ki so od prepiha v jedilnici, v kateri smo posedali v puhovkah, plapolale pod kotom 45 stopinj, in vrata v spalnične prostore, ki so vso noč neutrudno loputala tik ob najini sobi. Bam!!!

Gosaikundsko jezero na božični večer

V ozadju pa Anapurne!

Trekinški približek jabolčnega peciva (in božične večerje)

Zdaj so prazniki čisto druga zgodba, ki se na trenutke že cedi od hollywoodskega kiča, s katerim nas tako izdatno obsipajo televizijski filmi ob urah, ko na kavču ždim pod doječim se sinom. Pri treh letih Tastarejša trza na vse dražljaje, ki ji jih ponuja ta odštekani svet. Pa Miklavž, pa parkeljni, pa "kaj je to šiba, mami", pa pismo dedku Mrazu, pa kdaj bomo krasili smrekico … Zadnjič sva se na njeno pobudo celo spravili delat voščilnice in v zavest mi je priplavala meglena misel, da smo to včasih res počeli. Ko sva jih začeli pisati, Tastarejši sicer ni bil čisto jasen koncept, da v voščilnici nekaj želiš za nekoga drugega, ne pa zase. Ah, ta osvobajajoče prvinska človeška egocentričnost! S krajšo pedagoško debato sem hčerko želela ustrezno usmeriti, toda ne čisto uspešno: prvo voščilnico sva namenili dedku Mrazu in mu želeli "gasilsko cev" … Je pa Tastarejša vse voščilnice suvereno podpisala s kracami, ki nevarno spominjajo na njeno ime. (Če slišite nenavaden zvok, sem to jaz, ki pokam od ponosa.) Vrhunec večera pa je bil, ko sva kuverto z voščilnicami fizično oddali. To je sicer spet predstavljalo celo odpravo, saj sem morala na oba otroka navleči goro oblek, a tisti "klank!", ki so ga od sebe dala vratca nabiralnika, je v hladni megli prav nostalgično odmeval.

Miklavžev večer pa je dokazal, da so kdaj pa kdaj celo otroci zmožni misliti na druge. Tastarejša in Mali sta že dobila darilca; Mali, ki trenutno sliši tudi na ljubkovalno ime Enozobec, je brez oklevanja začel glodati svoje grisine in Tastarejša si je na najino začudenje vzhičeno navlekla na noge vse tri pare nogavic. Hkrati. Potem je šla pa iskat še darilo za Najdražjega. Vrečko sem mu nastavila na čevlje, škatlo s kolačem pa sem nerodno položila na hčerkine copate. Ko je našla ta zaklad, se je najprej razveselila, češ da je ONA dobila še eno darilo. Potem je pa ugotovila, da jaz še nisem dobila ničesar.

"Mami, Miklavž se je zmotil in je dal to na moje copate, to darilo je zate! Jaz ne rabim dveh," je rekla in mi dala tisti kolač. Menda mi ni treba zapisati, da je bil po tem paneton, ki sem ga lastnoročno privlekla iz Eurospina, boljši kot katera koli domača peka.