Triki in prevare

Sv. Jakob

Trenutno je hčerkina najpopularnejša igrača Muca. Ta plišasta mačka dobro skriva svoja srednja leta (izvira še iz mojega otroštva) in se pusti razvajati kot naš tretji dojenček. Kar naprej imamo delo z njo, po možnosti takrat, ko se najbolj mudi, najbolj pa sem "vesela", ko moram po blatnem klancu do vrtca spraviti mini odpravo: v eni roki držim Malega, z drugo stražim, da se ne bi Tastarejša kam skotalila, s tretjo držim dežnik, s četrto pa precej veliko in težko Muco. Še dobro, da imam toliko rok, a ne da!? Veliko rajši sem imela pujsa Vaskota, ki je bil pred kakim letom naš glavni zvezdnik in je bil precej priročnejši za prenašanje. Neverjetno je bilo, kaj vse je Tastarejša zmogla opraviti z njim v eni roki!

Zimski čevlji v elementu!

Danes sem bila pa Muci po dolgem času iskreno hvaležna. Kajti doma Tastarejša nobene stvari ne naredi kar tako, vedno jo je treba ekstra motivirati ali pa uporabiti kak trik. Nikeov slogan mi pogosto bobni po glavi … Just do it! Z letošnjim sneženjem je vzniknil problem zimskih čevljev. Kar naenkrat je bila Tastarejša čisto mahnjena na škornje. V ljubljanski plundri to še ni bilo tako usodno, a vseeno jo je po nepotrebnem zeblo v noge in zalegli niso ne prepričevanja ne prošnje ne grožnje. Celo moj poskus trkanja na vest, da "pravi gasilci po snegu ne hodijo v škornjih" (saj ne vem, gasilci, mogoče pa ravno to počnete?), ni obrodil uspeha. Zadnjič pa smo imeli manjšo katastrofo, ko sem zjutraj pozabila vzeti Muco v vrtec, in sem jo s sabo prinesla popoldne. Prav prefrigana sem bila - prekanjeno sem jo obula v hčerkine zimske čevlje, seveda v upanju, da si jih bo kar takoj hotela nadeti. A edini takojšnji učinek je bil, da sem Muco doma potem preobula v copate - pa ne po lastni izbiri - in se tiho preklinjala, zakaj si nalagam dodatno delo. Na vse skupaj sem potem pozabila - Tastarejša pa ne!

Ko smo se čez nekaj dni spravljali od doma, smo imeli za sabo že celo štalo. Med drugim je Tastarejša zmazala večino adventnega koledarja in raztresla škatlico müslija, ki jo je prenašala po vsej hiši, na najslabšem možnem mestu (na vrhu stopnic!). Prišel je trenutek obuvanja in seveda ni hotela obuti zimskih čevljev, ki sem ji jih namenila - za lažje razumevanje naj pojasnim, da je bil to drug par; na srečo jih podedujemo od starejših, zato imamo nekaj manevrskega prostora.

Ampak to, zakaj ni hotela, me je blazno osrečilo: "Jaz hočem tiste, ki so oranžni in črni in beli. Tiste, ki jih je imela Muca!"

Točno tiste, za katere sem se že ves teden trudila, da bi jih nosila. Komaj sem verjela, da je moja prevara z Muco in s čevlji tako briljantno uspela - pa čeprav z nekajdnevnim zamikom!

Če ne bi šlo zlepa, bi ji pa čevlje nadela zgrda, kajti na Jakobu nas je čakala prava zimska pravljica, ki je dvajsetminutni sprehodič do vrha spremenila v naporen poldnevni izlet. Otroški udeleženci - z izjemo Malega, ki je le začudeno strmel v belino - so že dovolj veliki, da so bili v belem elementu resnično v elementu in so sneg prijemali, ga poskušali, se dričali in valjali po njem. Kot vsak pravi dan na snegu se je tudi ta končal z jokom in premraženimi rokami. Kaj bi šele bilo, če ne bi imeli zimskih čevljev!

Milijonkrat sem ga že videla, pa še vedno mi je eden najlepših pogledov pri nas!

Huuuuuda strmina
Foto: Najdražji

Če vas slučajno zanima Muca; takole uživa na vrhu Dobrče.