nedelja, 17. december 2017

Mr. Sitnikus

Sankanje z Ljubelja


Že nekaj časa se sprašujem, kdaj in zakaj se človeški mladiči iz maminih sladkih angelčkov, iz očkovih zlatih sončkov spremenimo v zagrenjene, nergajoče sitnobe. Predvidevam, da se to zgodi vzporedno z razvojem volje. Ob nemili usodi - in nobena ni drugačna kot nemila - se slej ko prej najde stvar, ki se tej novo vzcveteli volji noče pokoravati, pa naj bodo to obleke, ki se morajo obleči, ali cesta, ki se pusti prečkati samo na prehodih za pešce in ne ravno tam, kjer se lastniku omenjene volje sprdne. Preobrazbi iz nedolžne gosenice v zloveščega metulja se ne izogne noben osebek naše vrste, vseeno pa je zame olajšanje, kadar vidim, da se to dogaja tudi drugim, in akterji teh bolečih dogodkov nismo vedno samo moji otroci in jaz. Glavna "zvezda" tega vikenda je bil moj dvoletni nečak, ki se ga zaradi rokoborske postave in prešernega nasmeha drži vzdevek Mr. Simpatikus. Tokrat nasmeha ni bilo in mirne duše bi ga prekrstili v Mr. Sitnikusa.


Bilo nas je cel kup: trije odrasli, štirje otroci in dvoje sank. Na popolnoma zaparkiranem Ljubelju smo komaj našli prostor in se spravili peš s sankami po stari cesti na prelaz nad tunelom. Za starejši gospodični je skrbel Deda. Ganljivo je bilo opazovati človeka, ki mu očetovstvo nikoli ni bilo edino življenjsko poslanstvo, kako predano se je ukvarjal z vnukinjama. Rokavice gor, rokavice dol, spravljanje snega iz čevljev, in čeprav sta kar pridno noreli po snegu, ju je prizadevno tudi spodbujal pri hoji. Uporabil je tehniko, za katero sva ga prosjačila z bratom, ko sva bila že za odtenek starejša mladinca - pripovedovanje zgodb. Nama ga je k temu v hribih uspelo spodbuditi vse premalokrat, kajti vsakokrat je bilo veličastno. Posebej se mi je v srce usedla njegova popolnoma izmišljena, a podrobnosti polna in skrajno prepričljiva potopisna pripoved o tem, kako je prečkal mejo med Kitajsko in Indijo, zelo razburljiva pa je bila tudi ljubezenska zgodba o Ireni, ki je šla z novimi gojzarji prvič v hribe, na Blegoš. Detajlov se ne spomnim, vem pa, da se je zgodba končala z ožuljenimi nogami, plamenečim srcem in gojzarji v domačem smetnjaku nekje v Dravljah.

Vnukinjama se je Deda spravil pripovedovat, kako se je kot mladenič z mopedom odpravil po cesti na stari Ljubelj, pa ga je na poti ustavil graničar s puško ... Konca te kratkočasnice nisem izvedela, ker se je zataknilo že pri "mopedu" (s ponosom lahko poročam, da je Tastarejša takoj izstrelila, da je to "motor"), pa pri "graničarju" in tako naprej pri vsaki drugi besedi. Deda se ni dal in je vztrajno razlagal podrobnosti, kako je moral najprej narediti izpit za moped, pa je prvič padel, in tako naprej. Punci sta malo poslušali, se spotoma vrgli na kak kup snega in odskakovali pred mimo drvečimi sankači, zgodba pa se je prehitro končala kmalu po stavku: "In potem sem moral na urad s prošnjo, da mi izdajo dovoljenje za gibanje v obmejnem pasu." Mogoče sta štiri- in triletnica v tej povedi razumeli kake tri besede … Ampak vseeno, Deda, če to bereš, ne nehaj s svojimi legendarnimi zgodbami. Če ne drugega, sem se zabavala jaz!

Deda z ženskim potomstvom

Razmere za sankanje so bile (menda) odlične!

V splošnem nam je kar dobro šlo in bi prišli do prelaza, če ne bi bilo Sitnikusa. Edina poza, ki jo je v snežnem, mrzlem vremenu priznaval, je bila v Babičinem naročju. Čim ga je odložila na tla ali ga položila na sanke, je začel sitnariti. Naša Babi je skrajno vzdržljiva in neustrašna gospa in se ni dala, težko breme je vztrajno tovorila navzgor po mehkem snegu. Nekajkrat, ko nas je dohitela, sem imela tudi priložnost videti različne motivacijske prijeme. Prvič je uporabila tehniko grožnje. S svojim najbolj ledenim glasom, ob katerem zmrzne vsak otrok, je zasikala "Zdej je pa dost!" in vnuka energično odložila na tla. Brez učinka. Ob drugem dohitetju je sledila tehnika podkupovanja: "Če se boš peljal na sankah in se pustil vleči, bova šla v trgovino po avto!" (Si mislite, samo na sankah sediš, pa dobiš cel avto!) To ga je majčkeno zmedlo, a po minutki na sankah tudi ta korenček ni bil dovolj mamljiv. Če je Babi že dobila kako rundo, pa je bil to dvoboj, v katerem ni mogla zmagati. Nekje na polovici poti je bila nokavtirana, tako da se je vsa druščina spravila na sanke in odhrumela navzdol. Razmere za sankanje so bile menda zelo dobre; ne bi vedela, ker sva midva z Malim šla gor in dol peš.

Ko sva prišla na parkirišče, je bila vsa moja žlahta na toplem v avtu in se mastila s čipsom. Tudi mali Sitnikus se je zdaj veselo smejal. Domov grede pa so vsi otroci zaspali in pri tem vztrajali več kot dve uri. Očitno je pol ure fizičnega napora na zimskem mrazu zanje bolj izčrpavajoče, kot si mislimo.

Vozni park na prelazu

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred ...