sreda, 20. december 2017

Fantki in punčke

Če bi vprašali Tastarejšo, bi smrekico postavili že pred nekaj tedni. Kar bi bile mokre sanje naših trgovcev, ki bi nas z božičem najraje začeli daviti 2. oktobra. Ampak postavili smo jo šele danes, seveda ob obvezni spremljavi božičnih pesmi. Najdražji se je zgražal, ko sem na ves glas zraven tulila Zdaj dvignimo čaše, polnoč je. Kot da je to, da zraven poješ I'm driving home for Christmas, toliko boljše … Ob raznovrstnem glasbenem ozadju in precejšnjem pritisku vzhičene triletnice ter začudenega enozobega plazilca sem torej skušala čim mirneje zavezati vse tiste super tanke vrvice na čisto frišnih, z bleščicami posutih in sploh krasnih bunkicah iz Lidla. Nekako nam je uspelo in smrekica je okinčana kot že dolgo ne!

Foto: Najdražji

Posledica tega podviga pa je, da je bila z bleščicami s teh krasnih bunkic okinčana vsa dnevna soba. Kaj smo hoteli, v sobo smo morali pripeljati sesalnik, ki se ga sicer vsi izogibamo kot hudič križa - Tastarejša se ga je še ob vsakem srečanju bala, midva pa tudi nisva ravno oboževalca. Ampak kaj sva hotela, bleščice so morale stran! Vključila sem mašino in bila presenečena, ker Tastarejša ni trepetala v kakem kotu, pač pa je pridno prijela cev in se mi trudila pomagati. Ah, to sladko gospodinjsko obdobje, ko bi le dolgo trajalo …

Za drugo presenečenje pa je poskrbel Mali. Pravzaprav ne bi smelo biti presenečenje, kajti le potrdila se je klišejska razlika med spoloma. Sama sicer ne verjamem v to, da bi se fantki morali igrati z avti, punčke pa z dojenčki. Nekako se mi zdi, naj se vsak igra s tistim in oblači v tisto, kar mu najbolj paše. Nobenih težav nimam s tem, da hčerko oblečem v modro majico (Ob tem moram svojo domnevno svobodomiselnost relativizirati, kajti iz sinove garderobe sem izločila vse roza kose. Z izjemo rahlo roza pižame - če je pa v njej tako srčkano nežen …), in prav zadovoljna sem, da je tako zagreta za gasilce, avtomobilčke, kocke in druge, menda fantovske zadevščine. (Spet se moram relativizirati: če mi ga bo Mali sračkal s tisto coprnico Elso iz Frozen in s kakimi bleščečimi roza princeskami, bom to sicer požrla, prav navdušena pa verjetno ne bom.)

Skratka, Mali se sesalnika, ki ga je videl prvič, ni prav nič ustrašil. Nasprotno, šibal je k njemu (medtem ko je rohnel, jasno), tolkel po njem z vseh strani in zraven skrajno navdušeno vpil. Ko je zverina utihnila in se izselila v predsobo, pa je Mali šibal za njo in tam še nekaj časa udrihal po izčrpani revici. Ko je Najdražji ponosno rekel: "Tako, ja, brrrrrrrrrm!", mi je bilo pa jasno. Fantje pač.

Očitno je v vsakem stereotipu tudi zrnce resnice.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...