nedelja, 31. december 2017

Novoletna poslanica

Ali bolje rečeno: izgovori, zakaj letos ne bom nikomur čestitala.

Ena družinska (čudni bradač na sredini ni naš član)

V bistvu zato, ker ne zmorem. Ne znese mi. Verjetno si mislite, da so ja prazniki, jaz sem na porodniški, mož je na dopustu in vsa družina je skupaj, kako mi lahko ne znese? Hja, dnevi minejo kot blisk. Odkar je Mali delno mobilen, ne zmore niti za hipec biti sam, Tastarejša pa kot v njegov odmev ravno tako zahteva nenehno spremstvo. V minutkah, ki si jih utrgava za kaj drugega, pakirava vreče oblek in hrane za vsakodnevne ekskurzije na plano, pospravljava hišo, hodiva v trgovino, kuhava ter pospravljava vreče oblek in hrane z vsakodnevnih ekskurzij. Ostanejo večeri, ampak …

Božični večer sva preživela s pakiranjem za naše tradicionalne božično-novoletne počitnice s prijatelji v Avstriji - čarobno početje, vam povem! No, zjutraj se nam je uspelo spraviti na Koroško, ne da bi se z Najdražjim stolkla ali da bi kdor koli resno tulil. Tokratna lokacija na začetku doline Maltatal bi bila popolna za leta, ko sva z Najdražjim še turno smučala. Ker pa bodo najine turne smuči počasi prišle že iz mode, smo lahko le zrli v obilno pobeljene vrhove in se animirali na druge načine. Dvakrat smo se približno sankali, Tastarejšo dvakrat za par minut postavili na smuči (kar je bilo zanjo že skoraj tako, kot da bi znala smučati), si skoraj ogledali grad v Gmündu (Najdražji je bil skoraj zadovoljen, ker o ogledih gradov sanjari, odkar je oče; čisto do gradu nam sicer ni uspelo, ker se je Tastarejša hotela prenašati v naročju, a vseeno, tako blizu še nismo bili), med debelajsastimi večernimi snežinkami postavili zglednega snežaka (Najdražji je po moško zastavil golih rok in po moško tudi končal, zdaj me pa po babje vsak večer sprašuje, kje imam kremo za roke), en večer pa smo odrasli vrgli celo nekaj partij taroka (Najdražji je zadnji dve igri zraven že tako kinkal, da smo mu morali skoraj za vsak štih razlagati, kdo je vrgel karto, kdo igra in s kom).

Sankanje pod Stubeckom

Priznati pa moram, da se mi izbira apartmaja ni preveč posrečila - tako je pač, če iščeš nekaj ne predragega na začetku decembra. Internet ni deloval, čeprav bi moral (še en izgovor), in v stanovanju ni bilo toplo, čeprav bi moralo biti. Tokrat smo se prvič odpeljali na počitnice brez kaloriferčka in tako večino časa preživeli v dvojnih jopicah. Na termostatu je bilo "uvidevno" napisano DON'T TOUCH, seveda smo ga šlatali, a brez pravega učinka. V iskanju drv za staro peč v dnevni sobi se je prijatelj z rahlim nelagodjem odpravil celo v klet, ki smo jo odkrili pod veliko preprogo. Po poročanju spodaj ni odkril nobene Fritzlove hčerke, drv pa tudi ne. Stežka sem se sprijaznila tudi s sintetično posteljnino, ki bi jo prej kot v staro bajturo prisodila kakemu hotelu v četrti dvomljivega slovesa, ki sobe oddaja za veliko manj časa kot za štiri noči. Vsakokrat, ko sem se v postelji obrnila, so okoli mene prasketale iskre kot na grebenu pred nevihto.

Mali je v tolikšni družbi strašno dobre volje, totalno naspidiran in strašno varčen, kar se tiče dnevnega spanca, ki bi mi pomagal nadoknaditi nekaj nočnega primanjkljaja. Toda zadnji večer v Avstriji se je odločil, da bo prevzel štafeto vsaj enega bolnega (ali vsaj hudo tečnega) na dopustu. Po noči, polni glasnega zbujanja z neutolažljivim jokom, sem bila kot zombi. Verjemite mi, eno je, če ti dojenček kriči na vse grlo doma, v apartmaju pa mi ni preostalo drugega, kot da sem najglasnejše izbruhe z njim preždela v ledeni kuhinji in upala, da ne bo prebudil vse hiše. Dan zatem je minil v megleni omotici. Nekaj se mi svita, da smo se pripeljali domov in da sva mladinca, ki sta bila od sreče ob vrnitvi že objestno tečna, navsezadnje spakirala na vozička in ju prisilno odpeljala na krog ob Savi. Menda mi ni treba poudarjati, da je Tastarejša voziček že davno prerasla in ji je glava veselo štrlela nekam čez, pa da sta oba spala kot mini. Zvečer pa me je čakalo še pospravljanje dveh potovalk, polnih oblek, ki jih nismo potrebovali, in pranje treh ali štirih rund umazanega perila, preden sem smela umreti v postelji.

Mrzel, leden zimski dan na Jakobu

Naslednji večer se je zgodba ponovila. Komaj sem uspavala Malega, je bilo treba spraviti v posteljo še Tastarejšo, in med tem dolgotrajnim, zapletenim procesom se je Mali tolikokrat zbudil z dramatičnim kašljem ter eksplozijami lepljivega smrklja, da mi ni preostalo drugega, kot da sem Najdražjemu zabičala, naj on do konca pospravi kuhinjo, in se dokončno spravila v posteljo z mladičem. Od mojega spanja ni bilo prida, vsaj kuhinja pa se je zjutraj bleščala kot že dolgo ne.

Zdajle mi je uspelo ukrasti nekaj minutk, da računalniku izpovem dušo. Zunaj je že kot na fronti, in če bo Mali spal, bom lahko še pospravila hišo in vso prtljago z današnjega izleta. Potem pa se bova z Najdražjim komaj prisebna zvalila pred ekran, hvaležna, da lahko vsaj parkrat v letu gledava kako bedarijo na televiziji. On bo takoj zaspal, malo pred polnočjo pa ga bom zbrcala pokonci. Če bova imela srečo, bova ujela še letošnjega mariota in alfija! Opolnoči se bova posilila s šampanjcem (če sva ga že kupila, a ne). Petnajst minut zatem bom oznanila, da grem spat, Najdražji pa mi bo sledil neznano kdaj. Ko mu bo uspelo vstati s kavča pač.

Dovolj izgovorov, torej: za vse vas, ki mi nekaj pomenite in tole berete, naj bo novo leto tako, kot mora biti. Polno drobnih vzponov in spustov, a, če potegnemo črto, vendarle dobro. Bodite zdravi in radi se imejte - sebe in druge. Vse ostalo bo že samo prišlo!

Gneča na Krvavcu nas je pregnala na Štefanjo goro; nič hudega, prav fletno je bilo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred ...