Gasilci in narcise

O dopoldnevu s črnuškimi možmi v uniformah in nepričakovano visokem botaničnem sprehodu

Pogleda nisem umaknila z njenega obraza, ki je čepel pod preveliko rumeno čelado. Na njem so se mešali ponos, navdušenje, pričakovanje, napetost. Ko se je dvignila v nebo, je nisem več dobro videla, zato sem ji neumorno mahala kot kak blesav starš, ki se mu je otrok prvič vzpel nad zemljo v gasilski košari – kar je bilo v tem primeru celo res. Skrbelo me je namreč, da bi se je deset metrov nad tlemi polotila panika, kar zanjo ne bi bilo tako netipično. Ko se je v spremstvu gasilca, ki je vse dopoldne prevažal deco gor in dol z dvižno lestvijo, spustila nazaj na trdna tla, še vedno nisem bila čisto prepričana, da njene grimase pomenijo navdušenje in ne zadnje stopnje pred neutolažljivim jokom. A hip zatem je splezala iz košare, mi zatrdila, da je vse v redu, in preden bi lahko izvedla poglobljen psihološki pogovor, sva bila že na vrsti midva z Malim. Njega pa sploh nisem videla, ker je stal ob meni v ozki košari in se držal za ograjo, kot bi mu šlo za življenje. Samo iz njegovega netuljenja in neplezanja k meni v naročje sem lahko sklepala, da mu je vse skupaj všeč. 

 

Pred gasilskim domom smo srečali večino črnuške predšolske mladine.

Tastarejša, visoko zgoraj

Potovanje nad črnuške strehe je bilo vrhunec sobotnega dopoldneva, ki smo ga preživeli z domačim PGD-jem. Fantje so se res potrudili in pripravili marsikaj za učinkovito indoktrinacijo črnuške mladine med gasilce, od demonstracij gašenja, ciljanja s cevjo, prve pomoči in deljenja pomfrita do otroškega stolpa za spuščanje po drogu. Hej, še mene je zamikalo, da bi šla h gasilcem, če bi le imela malo manj izdelane interese v življenju in malo več časa … Tastarejša se je očitno vsaj za kako urico vrnila v obdobje, ko je bila gasilska tematika sol njenega življenja, čeprav se je potem izkazalo, da jo je poleg dviga s košaro najbolj fasciniral prikaz dela z reševalnimi psi, ki so razbijali gasilsko monotonijo. »Sedi, prostor, stoj,« mi zdaj vsak dan prijavi kar tako iz lepega, da mi nič ni jasno, potem pa nadaljuje: »Kateri so še ukazi za kužke?«

Mali, ki je še/spet napol bolehal, se je sprva bolj zadržano držal naročja, najbolj pa se je razživel – si lahko mislite – v električnem avtomobilčku mestnega redarstva, ki se je ravno tako reklamiralo na dogodku. Upam, da s tem nismo zanetili njegove prihodnje poklicne usmeritve, kajti zakaj za vraga bi si pa kdo želel delati kot mestni redar?! No, name je pa največji vtis naredila policijska marica. Pridna punčka v meni je bila nepričakovano prizemljena, ko sem zagledala brutalni zadnji del kombija. Namesto sedežev samo dve šperplati, nobenih oken ali varnostnih pasov … Nikakor ne prostor, v katerem bi se želela peljati! 

Mnja, no, redarski malček je Malemu kar dogajal.

Po tako polnem dopoldnevu smo se namenili na lahkotno gorenjsko pasedžato, potem sta pa oba mladiča mrknila v avtu tik pred predvidenim izhodiščem v Planini pod Golico. In smo se peljali kar naprej in naprej in se znašli na sedlu Suha, od koder pa do trenutno tako obleganih vrhov goliškega masiva res ni daleč. Obleganih od človeških iskalcev botaničnih lepot in seveda od cvetočih ključavnic. Ko se je naša ekipa torej spet sestavila, smo jo odsopihali kar po cvetočem, dobro prezračenem grebenu proti zahodu. Moj nabor zgodbic in pravljic o narcisah, ki jih okrog nas ni manjkalo, se je hitro izčrpal, vseeno pa smo z le eno manjšo krizo prilezli vse do Krvavke. Na sosednjem, malo višjem in bolj oddaljenem vrhu Golice je bilo obiska dovolj, mi pa smo bili sami samcati. Z izjemo koprivic, ki jih domače ovce pridno gnojijo in tako pritlehno lezejo iz zemlje, da jih komaj opaziš, tako da so za našo klientelo še toliko nevarnejše. A tudi brez daljšega opajanja z razgledi na vrhu sem bila od vzhičenosti čisto preč – kdaj pa smo nazadnje družinsko splezali na kak omembe vrednejši hrib?

Sestop je bil še eno botanično popotovanje. Pa nisem ne vem kaka cvetlična navdušenka, a če je narcis toliko, kot jih je tukaj, celo jaz ne ostanem mrtvohladna. Če imate torej radi kičasto gorsko idilo, pojdite od Koče na Golici proti sedlu Suha. Pa pohitite, letos se jim čas že izteka.

Eden lepših grebenov pri nas, posebej v pomladnem cvetenju.

Od blizu ...

Pogled na kočo

Proti vrhu Krvavke

Otroka je na vrhu najbolj očaral snežakec, ki ga je
na hitro sčaral Najdražji (in si še nekaj časa hukal v roke).

Golica je kopna.

Ne morem, da ne bi - ko na koči Planinske zveze Slovenije visita dve reklamni tabli za dolgi pohodniški poti,
obe mednarodni oz. avstrijski koroški, me začnejo obhajati nacionalistična težačenja.
Zakaj tu ni reklame za Slovensko planinsko pot?