nedelja, 06. september 2020

Šest zobnih ščetk

To je bila prtljaga, ki jo je za dva dni v hribe spakiral Mali: šest zobnih ščetk, zobna pasta in petnajst avtomobilčkov. Sploh nisem vedela, da imamo v hiši toliko njegovih ščetk! Za dve škatli avtomobilčkov se je k sreči pustil prepričati, da sta ostali v prtljažniku. Tastarejša je precej zrelejša, zato je vzela samo plastično škatlo za prenašanje poškodovanih živali s plišastim tjulenjčkom in plastičnimi veterinarskimi pripomočki. »Pa saj gre vse v moj nahrbtnik,« je utemeljila, tako da ji nisem pretirano težila. Ocenila je še, da bo v nedeljo zjutraj nujno potrebovala ta frfotavo kiklico, zato je romala zraven v velikem nahrbtniku, v katerem je Najdražji prenašal tudi en Cicido, en Ciciban in zmaja, ki ga sploh nismo spuščali.

Ampak še dobro, da smo imeli čtivo za pred spanjem s sabo. Če bi računali na knjižnico v Koči na planini Razor, bi se ušteli. Verjetno zaradi koronskih ukrepov, je pa res tudi, da me je koča, v kateri sem verjetno prenočila največkrat, tokrat razočarala. Za oskrbniško ekipo je bila papirologija, povezana s turističnimi boni, tolikšen zalogaj, da je bila pred šankom bolj ali manj stalna vrsta. In če so nam pred dvema letoma, ko smo spali tukaj, dodelili sobo z zakonsko posteljo, so nam tokrat pripadli trije pogradi. Ob izobešenem certifikatu »Družinam prijazna koča« se to zdi precej ironično, kajti nad pogradi je naš podmladek navdušen, dokler gre za plezarjenje gor in dol ter norenje v najvišjem nadstropju, pri spanju pa njihova uporabnost odpove. Posledično sva se z Malim vso noč stiskala na enojnem jogiju, ki bi bil ob konkavni dotrajanosti neudoben že za enega samega uporabnika. Moj cimer je poleg tega vso noč cmünckal in se premetaval, tako da je meni preostalo kakih deset centimetrov širine in sem se zbudila zadeta kot v starih časih, ko sem opravljala še nočno službo priročne mlekarne. 

Ni se pustil prepričati ...

Pogradi na planini Razorju. Fajn za norenje,
malo slabše za spanje.

Precej bolj je bila navdušujoča logistika ture, ki sva jo domislila z Najdražjim. Pot s planine Kuk (ali Podkuk, kaj pa vem, kaj je zdaj prav) do Razorja sva Malemu – in predvsem meni – namreč olajšala tako, da je imel s sabo svojega poganjalca. Večino ceste do koče je torej prevozil med intenzivnim igranjem, da vozi traktor. Na klancih gor sem mu skušala pomagati s pomožno vrvico, kar je zadevo zapletlo, ker se je sinetu zdelo, da bolj kot vlečnico rabi prikolico, in sva potem tisto vrvico ovijala sem ter tja okrog kolesa, a eden od ciljev je bil dosežen: večino smo prehodili, ne da bi morala Malega nesti. 

Bili smo malo hecna odprava ... Ena "vlečnica" in en "traktor" s "prikolico".

Ob povratku je bil pa Mali kar "motorist".

Drugi, glavni cilj vikenda pa je bil Vogel, ki bi bil brez prenočevanja v koči za nas nedosegljiv. Tako pa smo se, še jutranje frišni, na vrhu pofočkali že po dveh urah in pol, kar je za nas – ob 600 metrih višinske razlike – res šprinterski dosežek. Žal smo bili vremensko za kako uro prepozni, tako da od razgledov ni bilo nič, a nič hudega. Z Najdražjim sva na BT grebenu itak bila že žbljkrat, mladičema je pa za poglede na Triglav precej vseeno in sta ju precej bolj navdušili »tablici«, ki so jima ju za nagrado na vrhu skrili »škrati«.

Uvideli smo pa tudi, da bomo morali v našo standardno hribovsko opremo vključiti blazinico za žige. Tisti, ki me dobro poznate, zdajle morda plezate nazaj na stol, s katerega ste presenečeno padli, ampak ja – tudi jaz, ki sem bila vedno čisto preveč kul za zbiranje štempljev, ker jaz pa zunanjih spodbud za lazenje po hribih ja ne rabim, sem klonila pod priročnostjo dnevnika Slovenske planinske poti. Če smo vse poletje kupovali v Mercatorju, zato da bi dobili tista dva manjkajoča morska stvora ali kaj nam že manjka, zakaj pa si ne bi napornega vlačenja mladičev v breg olajšali z omembo štampiljke na vrhu?! Čeprav moram Tastarejšo posebej pohvaliti. Neodvisno od žigov je celotno turo naredila, ne da bi enkrat samkrat zajavkala. In vožnjo domov nato v celoti prespala …

Greben do vrha, Žabiški kuk je že v megli.

"Tablici sva dobila!!!"
(Še kakih petnajst let, pa dobita tudi kaj bolj sofisticiranega.)

Sestop pri nas ni prav nič hitrejši kot vzpon.

Malo smo jo pa zmatrali. Spet pred kočo se je kar ulegla.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Šolanje na daljavo

V spomladanskem koronskem valu nam je bilo s šolanjem na daljavo prizaneseno. Ena od vzgojiteljic nam je parkrat sicer poslala nekakšne nalo...