sreda, 18. december 2019

Igor Mraz

Po večernem šihtu sem domov prišla pozno, a vseeno ne dovolj pozno, da ne bi prehitela preostanka familije, ki je prihrumel šele malo pred deveto. Pravzaprav sta skozi vrata planila dva tigra, miški oziroma v vsakem primeru nekaj s črnimi brki in črnim noskom. Očitno je bila zabava pri dedku Mrazu na Mengeški koči divja! 

Ena sveža, ampak na njej ni Igor. Mogoče je pa pravi?

Ampak ko je malček kasneje Tastarejša posedala na straniščni školjki in razpredala svoje štorije, je navrgla: »Mami, veš, ta dedek Mraz je bil Igor. Sploh ni bil pravi dedek Mraz.«

»A res?« sem se naredila trapasto. »Kako pa to veš?«

Izkazalo se je, da je ciljna publika zabave že dovolj pismena, da je na kupu daril identificirala vrečko brez očitnega prejemnika. V nadaljevanju je hčerkina zgodba postala manj koherentna, vključena je bila še nekakšna zver in nič mi ni bilo jasno, dokler mi ni Tastarejša pojasnila, za kaj je šlo. Sredi vznemirjenja je do nje pač kot po pokvarjenem telefonu privršalo, da je dedek Mraz TIGER, in šele Najdražji jo je razsvetlil, da dedku Mrazu nikakor ni ime TIGER, pač pa IGOR.

Tastarejša je nadaljevala z razmišljanji o tem, da se očitno tale veseljaški Igor samo pretvarja, da je dedek Mraz. »Kaj pa,« je pletla, »če dedek Mraz in trije dobri možje sploh ne obstajajo?« Malo sem otrpnila. Ali sem že pripravljena na ta trenutek? Moj strah je bil odveč, kajti Tastarejša je tuhtala: »Kaj pa, če so to navadni ljudje, ampak taki, ki so zelo bogati in hodijo naokrog in dajejo darila otrokom?«

Potem je začela pesniti o nekakšnih trgovinah z igračami in kovancih in tem, da dajejo vsi ti, očitno nepravi, ampak vseeno dobri možje prodajalcem po tri kovance, oni pa njim nazaj sto, ali pa mogoče obratno, kakor koli, v hčerkinih obdarovanjskih teorijah sem se malo izgubila. Punca je še nekaj časa čvekala in tuhtala na stranišču, slednjič pa se ji je utrnila tudi misel, ki sem jo slej ko prej pričakovala: »Kaj pa, če sta ti in ati dedek Mraz?«

Kaj naj naredim? Lagati nočem, da bi jo že pri petih ufurala v kruto realnost, pa tudi ne. K sreči sem imela usta polna zobne paste, tako da sem pridobila nekaj sekund za razmislek, medtem je pa Tastarejšo z mislimi že odneslo drugam. Pa saj, drugega kot bučk ji ne bi mogla prodati, kajti punca bi še verjela tako rekoč čemur koli. Ko je recimo razširjeni družinski podmladek zalotil Dedata, kako se po telefonu pretvarja, da je Miklavž, so gladko kupili tudi zgodbico, da je to zato, ker je on … kaj že … mmmm … no … saj veste … Miklavžev pomočnik!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Jaz ... in drugi

Ko bitjece iz malčka postane malo bolj razmišljujoč človeček, se začne tisto, kar je menda vzgoja v najbolj staromodnem pomenu. Z Malim rec...