Draga Alenka, res mi je nerodno in žal, ampak zemljevida Sicilije, ki si mi ga tako prijazno posodila, ti ne bom mogla vrniti. Stvar je taka:
Z Malim sva se ravno spravljala na njegovo dopoldansko siesto. V pritličju je vladala tišina - sumljiva, jasno - nakar sem zaslišala povzdignjeni glas Najdražjega, ki mu je sledilo pregovarjanje.
"Ne, ne, ne! To se pa ne dela! Ne moreš risati po zemljevidih!!!"
Pri Tastarejši zaenkrat vse kaže na to, da bo sledila svoji mami v šolski karieri pridne punčke. Trenutno sta ji glavni hit reševanje najrazličnejših nalog in - o, sveta pomagavka, tega pa res nima od mene - barvanje. Prav zlahka se jo zamoti tako, da ji narišeš risbico, ki jo potem vestno in precej natančno pobarva. Čisto pridna punčka pa očitno le ne bo, kajti tokrat se je s svojim najljubšim risalnim pripomočkom, flomastrom, lotila zemljevida Sicilije, ki je odprt ostal na kavču. Kar dobro ga je obdelala; z rjavo barvo je sledila črtam trajektnih linij, packa na sredi otoka menda predstavlja konjička ali nekaj takega, najimpresivnejša pa je lisa, s katero je dekorirala vrh Etne.
Zadeva je hudo neprijetna že sama po sebi, ker me ob vsakem tovrstnem uničevanju boli srce, še toliko bolj pa, ker zemljevid ni bil naš. Zato sva Tastarejšo seveda okregala. Ampak samo malo, kajti potiho se nama obema z Najdražjim malo tudi fajn zdi. Tastarejša je namreč z veliko packo okrasila točno vrh Etne, ki sem ji ga kazala kak dan prej. Kolikor poznam svojo hčerko, vem, da ni naključje, da si je izbrala tisto belo liso, in da je barvala zelo premišljeno. To pa lahko komentiram samo s stavkom ponosa, ki ga je iz kdove katerega trapastega filma, kakršne smo radi gledali v časih, ko so bile videoteke še višek tehnologije, pobral moj oče - that's my girl!
Simpatično se mi zdi pa tudi zato, ker se zgodovina ponavlja. Ko sem bila majhna, sta imela moja, na hribe mahnjena starša nasproti postelje v spalnici velikanski plakat (vsaj takrat se mi je zdel velikanski, kar verjetno pove več o mojih tedanjih dimenzijah kot o velikosti same slike) najslavnejše švicarske gore, Matterhorna. Ob tako emblematični podobi gore tudi otroci nismo ostajali hladni. Tako prikladno je bila tam obešena, da smo si jo (verjetno pod vodstvom sestrične in bratranca, ki sta bila pač starejša in torej spretnejša pri uganjanju lumparij) pošteno privoščili in nanjo dobesedno staršema za hrbtom s flomastri narisali različne ljudi, ki so plezali ali počeli druge bedarije. Posebej legendaren je bil nek striček, ki je z enega od grebenov z dooolgo ribiško palico lovil ribe … Ampak vsaka čast mojima skuliranima staršema, ki sta od nekdaj znala ceniti in spodbujati otroško ustvarjalnost. Verjetno sta nas zaradi naše "umetnosti" le blago okrcala, še zdaj pa s ponosom povesta, kaj vse smo mladinci nakracali na tisti Matterhorn. Kolikor vem, ga nista nikoli zavrgla.
Draga Alenka, obljubljam, da se bomo za uničeni zemljevid oddolžili. Zavrgla ga pa tudi jaz ne bom!
Z Malim sva se ravno spravljala na njegovo dopoldansko siesto. V pritličju je vladala tišina - sumljiva, jasno - nakar sem zaslišala povzdignjeni glas Najdražjega, ki mu je sledilo pregovarjanje.
"Ne, ne, ne! To se pa ne dela! Ne moreš risati po zemljevidih!!!"
Pri Tastarejši zaenkrat vse kaže na to, da bo sledila svoji mami v šolski karieri pridne punčke. Trenutno sta ji glavni hit reševanje najrazličnejših nalog in - o, sveta pomagavka, tega pa res nima od mene - barvanje. Prav zlahka se jo zamoti tako, da ji narišeš risbico, ki jo potem vestno in precej natančno pobarva. Čisto pridna punčka pa očitno le ne bo, kajti tokrat se je s svojim najljubšim risalnim pripomočkom, flomastrom, lotila zemljevida Sicilije, ki je odprt ostal na kavču. Kar dobro ga je obdelala; z rjavo barvo je sledila črtam trajektnih linij, packa na sredi otoka menda predstavlja konjička ali nekaj takega, najimpresivnejša pa je lisa, s katero je dekorirala vrh Etne.
Zadeva je hudo neprijetna že sama po sebi, ker me ob vsakem tovrstnem uničevanju boli srce, še toliko bolj pa, ker zemljevid ni bil naš. Zato sva Tastarejšo seveda okregala. Ampak samo malo, kajti potiho se nama obema z Najdražjim malo tudi fajn zdi. Tastarejša je namreč z veliko packo okrasila točno vrh Etne, ki sem ji ga kazala kak dan prej. Kolikor poznam svojo hčerko, vem, da ni naključje, da si je izbrala tisto belo liso, in da je barvala zelo premišljeno. To pa lahko komentiram samo s stavkom ponosa, ki ga je iz kdove katerega trapastega filma, kakršne smo radi gledali v časih, ko so bile videoteke še višek tehnologije, pobral moj oče - that's my girl!
 |
| Takole pa v otroški interpretaciji vozijo trajekti. |
Simpatično se mi zdi pa tudi zato, ker se zgodovina ponavlja. Ko sem bila majhna, sta imela moja, na hribe mahnjena starša nasproti postelje v spalnici velikanski plakat (vsaj takrat se mi je zdel velikanski, kar verjetno pove več o mojih tedanjih dimenzijah kot o velikosti same slike) najslavnejše švicarske gore, Matterhorna. Ob tako emblematični podobi gore tudi otroci nismo ostajali hladni. Tako prikladno je bila tam obešena, da smo si jo (verjetno pod vodstvom sestrične in bratranca, ki sta bila pač starejša in torej spretnejša pri uganjanju lumparij) pošteno privoščili in nanjo dobesedno staršema za hrbtom s flomastri narisali različne ljudi, ki so plezali ali počeli druge bedarije. Posebej legendaren je bil nek striček, ki je z enega od grebenov z dooolgo ribiško palico lovil ribe … Ampak vsaka čast mojima skuliranima staršema, ki sta od nekdaj znala ceniti in spodbujati otroško ustvarjalnost. Verjetno sta nas zaradi naše "umetnosti" le blago okrcala, še zdaj pa s ponosom povesta, kaj vse smo mladinci nakracali na tisti Matterhorn. Kolikor vem, ga nista nikoli zavrgla.
Draga Alenka, obljubljam, da se bomo za uničeni zemljevid oddolžili. Zavrgla ga pa tudi jaz ne bom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar