petek, 16. februar 2018

Zadnja sicilijanska tretjina

V zadnji tretjini nam je bila Sicilija bolj vremensko naklonjena, čeprav se s silnimi spomladanskimi presežki vseeno ne moremo pohvaliti. Med vožnjo s severne obale na jug sva bila hvaležna, da sta otroka v avtu cepnila kot muhi, sicer bi slej ko prej začutila najino nervozo, ko smo se čez ok. 1200 m visok greben peljali v snežnem metežu. Kdo bi vedel, kako je tale naš fensišmensi avto opremljen za zimske razmere! Nižje se je vreme umirilo in Jerryja (navigacijsko napravo, če ste slučajno pozabili) sva vztrajno frustrirala, ko sva ignorirala njegove usmeritve na obalno avtocesto in ročno navigirala po puščobni notranjosti za Etno. Naklonilo se nam je celo nekaj hipcev sonca, tako da sem jadrno poiskala atrakcijo za obpotni postanek.

Divja obala polotoka Maddalena

Grotta della Neve pri Bronteju zahodno pod Etno se je izkazala kot odlična izbira. Sama jama ni nič posebnega, nekakšna ledenica sredi vulkanske pokrajine, ampak cesta do izhodišča je vzorno geometrično tlakovana v najboljšem italijanskem slogu čez odvratna polja lave, čez katera bi se brez nje prebijal nekaj ur in ob tem raztrgal vsaj kakšne hlače, če ne še česa drugega. Ne vem, ali je bil Mali tako navdušen nad vulkani ali samo nad tem, da ni več v avtu, ampak 300 metrov do jame je - z mojo pomočjo, kajpak - odšibal skoraj sam. Tastarejšo je nazaj grede, ko se je vreme spet začelo zimsko kujati, malo zaneslo v prefrigan manever, t. i. zaspana sem. Ugotovila je namreč, da jo Najdražji, če je na terenu res tik pred spancem, dvigne v naročje in nese, in tako zdaj vsakič, ko se ji ne da več hoditi, oznani, da je zaspana. A glede na to, da se je malo pred tem lepo spočita zbudila, ji nisva verjela, in po nekaj krikih (njenih) in moraliziranju (najinem) se je le sama sprehodila nazaj do avtomobila. Vsi sestradani smo se zatem lotili iskanja hrane in jo našli šele precej kasneje v predmestju predmestja Catanie. Bar se je imenoval Hilton (glede na opremo bi se lahko tudi Clinton) in še ni videl turistov, vsaj ne našega tipa, kar pa še ne pomeni, da je bilo s pico in njenimi izpeljankami kaj narobe. 

Grotta della Neve; žal se kar tako ne da noter

Zgledno tlakovana cesta

Naša zadnja baza je bila v mestu Avola na jugovzhodni obali in tokrat smo imeli srečo, da so apartma predhodniki zapustili le nekaj ur pred nami, tako da je bil spodobno ogret (prav zelo spet ne, tako da sem doma potem še nekaj dni hodila v kratkih rokavih, tako toplo je biti v izolirani hiši). Ampak spet nam je en dan brutalno lilo, tako da smo se lahko samo odpeljali do najjužnejše točke Sicilije, in ker sta otroka seveda spala v avtu, kaj dosti drugega kot reči "Uau!" ob pogledu na tiste valove nisva mogla. Malo sva še pomodrovala, kako blizu je od tod Afrika, in šele zvečer ob računalniku ugotovila, da bi bil ta komentar precej bolj na mestu, če bi gledala za 90 stopinj bolj proti zahodu … Ups!

Peščena plaža pod apartmajem - nič posebnega, a za otroke čisto dovolj.

Potem pa se nas je dež le toliko usmilil, da smo lahko šli v sicilijanski Grand Canyon, Cava Grande del Cassibile. Nad Avolo se namreč dviguje hecna, 500-600 metrov visoka apnenčasta planota s solidno globokimi in impresivnimi kanjoni. V "našem" je bilo od roba do dna kakih 300 višinskih metrov. Seveda se je bilo prizorom nemogoče upirati, naju je pa silno skrbelo: dol bomo že prišli, kako bo pa Tastarejša zmogla pot nazaj gor? V tak klanec je Najdražji pač ne bo mogel nositi. Po posvetu z lokalci smo torej preskočili zaklenjena vrata na začetku poti in se spustili nekako do polovice, do dna pa smo šli izmenično v dveh okrnjenih ekipah, najprej jaz z Malim, potem pa še Najdražji. Škoda, da nismo mogli spodaj, med ptički, rožami in čudovitimi kopalnimi tolmuni ostati dlje časa, a po svoje smo s tem vsaj Malemu prihranili frustracije, ko bi spet moral vodo samo gledati. Med vzponom nazaj na rob pa se je izkazalo, da so bile prejšnje skrbi odveč, Tastarejša ga je - ob mojem pravljičarskem angažiranju - zmogla brez težav. Menda ne samo zaradi obljubljenega sladoleda?!

Cava Grande

Prvi tolmun; do še lepših se nismo potrudili.

Stopnice so pa neokusno strme.

Votlina na nasprotni strani

Rezultat izleta

Jasno je bilo, da v svetu, ki mu vlada g. Murphy, ne more biti drugače, kot da bo vreme najlepše prav zadnji dan. In res je bilo, Etna se je šopirila v soncu, midva z Najdražjim pa sva se tolažila, da še sreča, da ni bilo ves čas tako, sicer bi morali še v avtu žgati klimo … Slaba tolažba, ko pa smo morali vse dopoldne te krasote zabiti za polžje počasno pakiranje (v stilu mojškre Klare - kar sva midva vtaknila v to ali ono potovalko, je podmladek takojci spet izvlekel) in letanje po Avoli v iskanju printerja za boarding-passe (v dobi spletnih kavarn je bilo to precej lažje). Nekaj uric smo si le vzeli za sprehod po dih jemajočem polotoku Maddalena in spet sem se tolažila, da še sreča, da nimamo več časa - sicer bi se samo sekirala, ker s trenutno ekipo ne moremo obhoditi vse obale … Potem pa smo le šibali na letališče, pri tem vdeli napačen uvoz na avtocesto, padli v krajši zastoj in se sekirali zaradi lučke, ki je 42 km pred ciljem in tri ure pred vzletom oznanila, da je avtu treba menjati olje. Uh! Rent-a-carja nismo priklicali, zato sva se sklenila pretvarjati, da je ta napis bolj informacijske narave in da bi, če bi bilo res kaj narobe z oljem, na armaturi vse rdeče utripalo. Očitno sva imela prav, saj smo srečno priromali do konca potovanja.

Končno Etna, spredaj Sirakuza (in kaktusi)

Obala Maddalene


Domov smo se vrnili težji za nekaj kil od vseh tistih pic - in ne, nekaj časa jih nočem videti. Bogatejši smo za nekaj nepogrešljivih besed - Tastarejša ponosno opleta okoli s frazami "ciao", "grazie", "bella bimba" in "bello bimbo". Z Najdražjim sva seveda popolnoma izčrpana, pa tudi vzhičena nad pestro lepoto Sicilije. Čez nekaj let, ko bomo zmogli malo več, se z veseljem vrnemo! Samo ne februarja ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...