Čas za Muzce

Jesen je čas za razgledne, sončne, travnato-skalnate grebene, in tako je po sobotnem deževju nastopil čas za Muzce. Ko sva v hladnih jutranjih oblakih rinila gor po markirani poti 737 čez impresivni kras s prelaza Karnica, je sicer vse delovalo kaj klavrno. Greben je bil sem in tja v megli, tako da sva se komaj opogumila, da sva po sveže poprhanih travah zlezla za rdečimi pikami na Viliki Rop (1869 m). Zaradi švohotne vidljivosti, ki je svet delala še strmejši, kot je, sva se celo varovala. Ampak tam zgoraj se je gledališče okrog naju naenkrat odprlo, svet je postal sončen in lep, nadaljevanje dneva pa jesenska pravljica. Sestop z Vilikega Ropa naenkrat ni bil več prav nič strašen. Zaradi površne pripravljenosti sva se težavnejšemu delu vzhodnega grebena Muzcev izognila po zabavnih podih na severni strani, malo pred koto 1798 m pa sva se na greben vrnila. Stare rdeče pikice so naju previdno (na obe strani je kar odrezano), a vriskaje popeljale na Zajavor. Sestop z njega do Sv. Ane je bil udobno hiter. Edino razočaranje dneva je bilo, da cesta s Karnice v Učjo ni prevozna zaradi plazu, tako da sva se morala domov vrniti po gorenjski strani. Sva pa zato vsaj še enkrat uzrla na sveže pobeljeni Kanin v sončnem zahodu ... in kaj bi bilo lahko lepšega za konec vikenda?