Lov za zakladom

Koronadnevnik, 39. dan samoizolacije

Od našega lanskega kampističnega fiaska je ostajala odprta uganka spalnih vreč. Neznano kam so izginile tri spalke s precejšnjo čustveno vrednostjo – ena od Najdražjega in dve moji. Preiskala sva vse kotičke v hiši, kjer bi lahko bile, in tudi tiste, kjer ne bi mogle biti. Vse je kazalo na to, da so tri spalke postale davek naših selitev v preteklih letih. Samo dejstvo, da so bile pogrešane vse tri skupaj, je vlivalo žarek upanja, da jih nismo kje pozabili, pač pa smo jih nekam nadvse varno spravili.

39. dan samoizolacije v kombinaciji s hladnim, oblačnim vremenom je bil dan D. Najdražji se je opogumil in se podal v lov za zakladom (mišljeno precej dobesedno, ne nazadnje nobena od teh spalk ni bila iz Decathlona). Za kopanje po globinah najnižjega dela našega podstrešja je potreboval precej poguma in potrpežljivosti, a trud se je obrestoval. Ko smo se mi trije vrnili s prijetnega pohajkovanja po bregovih naše hišne reke, nas je Najdražji pričakal prašen, prešvican, in kar je najpomembneje, zmagoslaven. Vse tri spalke so počitnice na podstrešju preživele v najbolj temačnem kotičku ropotarnice, a udobno zapakirane v dovolj zračni vreči, da niti preveč ne smrdijo.

Samo še večji šotor nabavimo, pa smo pripravljeni na počitnice. Pa magari na vrtu, če bo treba.