nedelja, 19. april 2020

Vikend kriza

Koronadnevnik, 38. dan samoizolacije


Med tednom nam gre. Urnik imamo ustaljen, prek dneva se igramo doma in ždimo na vrtu, v kar skušam vplesti nekaj malega dela, popoldne pa je čas za takšne ali drugačne sprehode po Črnučah, savskih bregovih in rašiškem hribovju. In se še kar gladko pretolčemo do vikenda. Takrat pa zame nastopi kriza! Težko se spravim iz postelje, ko pa vem, da je vse, kar nas čaka, igranje doma in ždenje na vrtu, pa sprehodi po Črnučah, savskih bregovih in rašiškem hribovju …

A ker nam drugega ne preostane, preživimo tudi to. V soboto smo recimo odkrivali zahodne robove ljubljanske občine in našli čisto prijetno sprehajališče na Medanskem in Staneškem hribu. Zelo zeleno, kar je markirano, je res zgledno vzdrževano, vse skupaj pa ni prav obljudeno. Zvezda dneva je bil Mali. V neki točki smo se usmerili na zemljepisne uganke in preverjali, kaj o preštevilnih krajih, kjer se vlačimo, si mladina sploh zapomni. Izkazalo se je, da presenetljivo veliko, samo zadeve se jima v možganih malo drugače povezujejo. Za Malega sem recimo prihranila vprašanje o porečju Save, saj mu moram kar naprej razlagati, katere reke se združujejo in kam potem tečejo: »Kateri dve reki se združita, da nastane reka Sava?«

Do Save Bohinjke mu ni zneslo, za ono drugo pa je izstrelil: »Sava Prdolinka!« Režali smo se do večera.

Razgledišče nad motelom Medno.

Tale "BOR MES" nam je pa dal vetra. Sem morala prav pogledati na zemljevid,
da smo dešifrirali, kaj naj bi to pomenilo.

Razpela in križi so skoraj na vsakem prelaziču na grebenu, tako da sem morala Tastarejši kar naprej razlagati,
kaj je to, zakaj ima J. K. krvava kolena in tako naprej.

V skladu z rahljanjem omejitev je tudi v naši dnevni sobi začela nastajati trgovina.
Je bila pa odprta samo dva dneva, ker je potem ena od souporabnic prostora odredila zaprtje ...

V nedeljo pa spet Janče z okolico. Borovničeva pot se nam je pred dvema tednoma dovolj dopadla, da smo jo ponovili. Tokrat je gozd bistveno bolj zelen. Za »energijo« smo imeli s sabo rafaelote, ki se Tastarejši tako priležejo, da bi se kar naprej ustavljala, češ da »rabi energijo« … Problem smo rešili z mojo pametno uro, ki sem ji jo dala na roko, da je preverjala, ali smo že prehodili en kilometer, ko je bil čas za naslednjo dozo goriva.

Od kmetije Tomaž pred Vnajnarji, kjer se Borovničeva pot poslovi od slemena in zavije levo dol h Gradolskemu potoku, smo tokrat sestopili na besniško stran. Odsek po asfaltni cesti je bil tečen, k sreči pa smo dokaj hitro lahko pobegnili na drugo stran potoka. Tam lokalno turistično društvo ureja sprehajalno potko po dolini. V zgornjem delu je stezica še srčkana in majčkena in podmladku je bila grozno všeč. Da smo prišli nanjo, smo potok kar prebredli. Mali je bil zelo zagnan, da bi to naredil kar sam, a mu tega po hladni, drseči in smrdljivi vodi žal nisva mogla dovoliti. Pa je še kar športno prenesel. Nato pa sta letela dol po stezici, ob brzičicah, mlinčkih in čez blatne močvarice, da je bilo veselje. Navsezadnje se jima je komaj poznalo, da smo prehodili dobrih deset kilometrov. No, če odmislim, da je na zadnjem travniku Tastarejša zmazala tri kose kruha, Mali pa je pojedel – ne, požrl – dva, od tega enega s pašteto. Da kaj takega sploh da v usta, si ni mislil nobeden od nas.

Drugače so pa ta konec tedna sprostili omejitve za lastnike nepremičnin v drugih občinah, ki smejo opravljati vzdrževalna dela na svojih objektih. Enim od naših sosedov se je v stanovanju na morju v zadnjem mesecu nabralo toliko prahu in pajčevin, da so morali tam ostati še čez noč, bolj domiseln del moje družine pa se je odpeljal v eno od naših alpskih dolin nahranit klope, ki mrgolijo na njuni parceli. Po dolgih letih odsotnosti so bili revčki gotovo sestradani.

Pri Tomažu je trenutno rajsko lepo. Škoda samo, da je tale makadam nepričakovano prometen.
Vsi lokalci ga imajo za moto rekreacijo

Po asfaltni cesti v Besnico.

Pri tejle brvi se trenutno začne sprehajalna potka. Ni nas bilo dovolj v hlačah, da bi jo prečkali ...

... zato smo se odločili za drugo možnost.

Mlinčki, tolmunčki in blatne lužice. Za Malim smo morali prav leteti.

Zapornica in zadnji travnik pred Besnico.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Mali oglas

Nekarizmatični, neizraziti, nerazgledni Ključ med horjulsko in polhograjsko dolino se nam je usedel v srce med spomladansko zaporo , ko sta ...