nedelja, 11. avgust 2013

Moraliziranje na Monte Pelmu (3168 m)


Dolomiti so uau. Lepi. Visoki. Fotogenični! Veličastni! Mogočni!! Sanjski!!! Res je lepo strmeti v tako vpadljive vrhove nad zelenimi travniki in poseljenimi dolinami ... Ampak. So pa tudi zvezdniški. In posledično silno zafolkani. In večinoma sem še vsakič, ko sem lezla kam gor, ugotovila, da od blizu niti niso tako zelo lepi.

Za Monte Pelmo velja vse od zgoraj napisanega. Od daleč je pravi maneken in tudi od blizu ni tako slab, če odmislim sprana prodišča, drobir, ki skale spreminja v drsalnice in ga je po celem hribu čez glavo, in od preštevilnih rok zlizane oprimke. Normalni pristop nanj je prav fajn. Midva sva šla iz malček sovražne vasice Zoppe di Cadore do koče Venezia na južni strani po impresivni Ballovi polici čez spodnja ostenja. V nadaljevanju sem se zaradi družinskih zgodb, povezanih s Pelmom, bala duhamornih melišč, dejansko pa se pot dovolj razgibano vzpne skozi sistem krnic, čez lahek skalni prag in po razglednem grebenčku do vrha. No, mogoče ni tako zanimiva, samo jaz sem bila - na svoj 9. zaporedni dan v hribih - dovolj dobro uhojena, da sem imela vso pot dovolj sape in dela z neumornim čvekanjem ... Verjetno so me imeli vsi na gori dovolj.

Jaz pa njih. Kajti ob množicah, ki sva jih srečevala, sva se spraševala, kdo je tu čudak: midva, opremljena s čeladami, plezalnimi pasovi, kratko vrvjo in celo cepinom (zadnja dva sta k sreči ostala v nahrbtniku), ali vsi ostali, ki so tekali navkreber s petlitrskimi nahrbtnički, najekstremnejši med njimi pa so si samo vetrovke navezali okrog pasu in to je bilo to? Za več kot 1200 metrov vzpona od koče? Na vrhu, ki je visok skoraj 3200 metrov? Čelade sva videla samo še na glavah treh Slovencev in dveh Čehov, in čeprav mi je večino ture opletala na nahrbtniku, me nihče ne bo prepričal, da na precej nadstrešeni Ballovi polici ni bila koristna in celo nujna. Jaz sem se v glavo butnila več kot enkrat, in ob globinah pod sabo si res ne bi želela, da bi se mi ob tem zvrtelo.

Ne glede na malo šolo (po najinem mnenju) slabe prakse pa sva bila po desetih urah pri avtu prav zadovoljna. Dan je bil čudovit za take pristope ... In še bolj zadovoljna sva bila, ko sva se domov cijazila skozi precej bolj blaženo samotne Karnijce! Dolomiti bodo verjetno morali še počakati.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem...