sobota, 24. september 2022

Najimenitnejši pristop na Raduho?

Kakšna sreča, da nama vreme ni dopustilo uresničiti prvotnega, bolj na zahod postavljenega načrta! Kajti vzpon preko Račkih vrat v masiv Raduhe, od katerega sem imela precej visoka pričakovanja – se je izkazal za – nad vsemi pričakovanji!

Finalni del grebena. Luštno razgibano!
  
Kot običajno sem se na turo pripravila bolj površno. Če bi številne forumske zapise natančno prebrala, bi vedela, da je na poti od Račnika do Račkih vrat kar nekaj novega, tako sva bila pa presenečena, ko sva po vsem tistem švicanju v gozdno strmino prečkala novo vlako. In to ne samo enkrat, pač pa dvakrat! Rački stan je podrt, pot od tam do Račkih vrat pa začne postajati prav uživaška. Posebej zabaven je zaključek, ko se v vedno bolj sumljivem gozdu človek začne spraševati, ali ni nemara zgrešil, potem se pa – hop! – izza vogala prikaže pompozni obok.

Ker se težavam raje izogibava, kot da bi jih iskala, sva plezanje čez Vrata zamenjala za strmi gozd na levi in se hitro znašla na sedelcu, kjer se svet nepreklicno postavi pokonci. Forumski opisi najinih predhodnikov so vsi dovolj približni, da nisva čisto vedela, kakšno zahtevnost naj pričakujeva. Zato sva se čez prvi, strmejši in bolj izpostavljen del raje kar navezala. Zaradi gostote dreves in drugega zelenja ob poti kakšno ekstra varovanje itak ni bilo potrebno. Sicer pa je na tako razgibanem terenu natančen opis a) nemogoč, b) nepotreben in c) nezaželen. Celotna smer do vrha je ena sama lepota, niz skalnih plošč in blokov, izpostavljenih, a hkrati spet ne pretirano prepadnih grebenčkov, presenetljivih prehodov, postavnih macesnov in borovcev, osamelih viharnikov, prikupnih travnikov in zaplat ruševja. Možicev ali drugih oznak je malo, je pa shojeno in na zaraščenih mestih izžagano, kar iskanje prehodov zelo olajša. Tehnična težavnost ne presega II. stopnje, pa še to le na nekaj mestih, vseeno pa vsega skupaj ne gre podcenjevati. Teren je zahteven, predvsem pa je treba imeti nos za iskanje nadaljevanj. Variant je menda precej, nama pa se je v večini primerov najbolj obneslo kar, če sva se čim bolj držala (jugo)zahodnega grebena.

Na markirano pot po robu Raduhe sva vpadla ravno v nekakšni prometni konici, v preostanku sestopa čez Arto do Račnika pa nisva več srečala žive duše. Tod sva hodila prvič in vesela sem, da sva. Čeprav je pot označena, ima zelo lovski značaj ter filing in je skratka več kot greha vredna.

Zares imeniten, neskončno uživaški prehod! Niti slučajno nisem prehodila vseh slovenskih brezpotij itn., nekaj pa sem jih le, in od tega, kar poznam, lahko rečem, da vsaj zame bolj estetskega, raznolikega in neskončno užitkarskega od tega ni. Še več, domisliti se ne morem niti enega, ki bi se s tem sploh lahko primerjal. Že na nasprotni strani doline, proti Križevniku, je sicer zelo divje in sploh in oh, ampak bistveno, neprimerljivo manj lepo …

Gozdni masaker pri Račkem stanu.

Že od daleč vidni orientir na poti do ...

... Račkih vrat. Morda pa greva naslednjič čeznje.

Spodnji, bolj izpostavljeni del grebena. Varovanje tu nama ni bilo odveč,
prav bistveno pa naju niti ni upočasnilo.


Luštno!

V srednjem delu (menda že nad Pomolom, ki sva ga očitno izpustila), desni obvoz ...

Passo del gato, je rekel Najdražji.

Eden od slikovitih prehodov.

In še pogled nazaj.

Planina Arta.

Sestopna pot k Rogovilcu. Divje!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...