sobota, 28. september 2013

Spet v križevniški divjini


Nekateri kraji te očarajo takoj, nekateri pa se ti v srce usedejo počasi, postopoma. Tako je z mano in z divjimi vzhodnimi pobočji Križevnika. Na prvi pogled niso nič posebnega, strme hoste z nekaj slikovitimi skalami in slabo shojenimi lovskimi potkami, ampak sčasoma postajajo obvezen in vedno bolj cenjen del vsakoletnega raziskovalskega izplena.

Tokrat smo se v turobni megli najprej namenili odplačati samo lanskoletni dolg nad Lučami, malo znani, a prav postavni vršič Ojstri vrh (1371 m). Podenj vodi udobna lovska pot s kratkim zavarovanim delom, na vrh pa je treba malo slediti nosu in nato splezati med drevesi. Hudih težav ni, je pa prijetno samotno. Še bolj seksi pa je polička, ki omogoča prehod na malo nižji, vzhodnejši vrh. Po ostankih sodeč jo zelo cenijo tudi gamsi!

Ker se je skozi megle obljubljalo sonce, smo izpod Ojstrega vrha po lovski poti, ki ji je navzgor precej lažje slediti kot navzdol, kar smo izkusili lani, nadaljevali proti planini Poljšak. In sonce je čisto zares tudi prišlo! Zdaj ni bilo več dileme, čez Poljšak smo skočili še na Križevnik in tako v obratni smeri ponovili lansko turo, samo da z dodatkom Ojstrega vrha in s precej lepšimi pogledi s Križevnika. Večina ostalih vrhov je bila v oblakih, pri nas pa ... jesenska poezija!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Anemofobija

O vetru, fobijah in najstarejši obrti na svetu Na morju smo. Pred mano se odpira pogled klasičnih proporcev: sloju modre vode daje kontra...