sreda, 30. november 2022

Prijateljček

Te mizerne dni, ko se še nismo povsem sprijaznili z vseprežemajočo temo, otroškimi pokašljevanji in cedečimi se smrklji, si skušamo razsvetliti z vsem mogočim in tako je k Malemu prvič prišel na igralno popoldne Prijateljček iz vrtca. Pričakovanje je bilo silno, skoraj tolikšno kot za tiste bolj bradate gospode, ki bodo menda obiskovali naše gospodinjstvo v prihajajočem mesecu (in za katere se zaenkrat slepim, da je še dovolj časa, namesto da bi se resno zagrizla v nakupovalne sezname in ostale grdobije, ki me že zdaj navdajajo s slabostjo). Sine je trenutno precej zaposlen s statistiko minevanja časa, tako da so dnevno na sporedu vprašanja tipa »Koliko dni ima en mesec?«, a glavno vprašanje preteklega tedna je bilo: »Kdaj bo torek?«

Tudi Prijateljček je bil očitno malo iz sebe, vsaj če sklepam po dejstvu, da je bila v torek o njegovem skorajšnjem obisku obveščena celotna skupina iz vrtca. Če bi lahko izbirala jaz, bi zadevo seveda izpeljala bolj diskretno – zadnja stvar, ki smo jo hoteli, je povzročati fovšijo pri Prijateljčku št. 2 in ostalih, ki vabila niso prejeli. Nekaj fovšije je bilo tudi znotraj domače hiše. Čim je za obisk izvedela Tastarejša, je z najbolj sitnim tonom, ki ga premore, začela nergati, da kako bosta fanta norela po hiši in da v njeno sobo pa že ne bosta imela vstopa. Še čudno, da ni preventivno iz dnevne sobe odstranila vseh svojih igračk.

Veliki dan je končno prišel – in odšel, mirneje od vseh pričakovanj! Nobenega vreščanja, razgrajanja in norenja ni bilo. Še najneprijetnejši incident je bil, ko je Mali razglasil, da mu je dolgčas, medtem ko je Prijateljček zatopljeno sestavljal legokocke (kot da Mali ne bi mogel vzporedno sestavljati katerega od n-tih drugih kompletov, ki so se valjali po tleh), in po sobi, polni raztreščenih igrač, začel nabijati žogo, čez pol minute pa užaljeno odtopotal v svojo sobo, potem ko sem ga oštela – igre z žogo v hiši so, vsaj teoretično, ena od redkih stvari, ki so onkraj meja dovoljenega. Čez par minut se je vrnil in bilo je, kot da se nič ni zgodilo. Prijateljček te aferice menda ni niti opazil in je mirno sestavljal naprej. Ko je bil gliser narejen, pa je oba pritegnilo h kuhinjski mizi, kjer sva s Tastarejšo ustvarjali novoletne voščilnice, in nazadnje smo vsi skupaj strigli, lepili in krasili z bleščicami ter načičkanimi nalepkami. Toliko o podivjani moški energiji!

Za nameček se je Prijateljčku Tastarejša grozno dopadla, ves čas se je smukal okoli nje. Ne, nisem mu smela jaz pomagati pri striženju smrečice iz zelenega papirja, ampak ona … Se mi zdi, da je bilo čustvo obojestransko, kajti prvič sem doživela, da je punca brez spodbude ali prisile odprla klavir in šla zaigrat par pesmic. In to kar dvakrat!

Ko je bil večer že preglobok, smo Prijateljčka, ki sicer ni bil prav nič naklonjen ideji o odhodu, pospremili domov. Mladina je vso pot pretekla, fanta sta zraven večinoma ves čas rjovela in renčala – smo pač šli po neosvetljeni Poti grozljivk … »A lahko jutri spet pridem?« je na domačem pragu rekel Prijateljček, Tastarejša pa je potem komentirala: »To pa sploh ni bilo tako slabo, kot sem mislila.« Če bi nadaljevala pripoved o našem večeru, bi morala omeniti še baby poker (ne sprašujte) in brutalni pretep, ki mu je sledil, ampak pustimo to in raje končajmo z idilično podobo prikupnega otroškega popoldneva!

Če vas v prihodnjih dneh v nabiralniku pričaka kaj takega, vedite,
da je bilo narejeno z veliko mero zanosa (če že ne okusa).


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Formula za srečo

Scenarij 1: Sončna sobota, slaba napoved za nedeljo. Tastarejša ima sredi popoldneva plesni nastop. Familija srečno stanuje doma, mama pa ko...