Takole je bilo videti naše sobotno bluzenje: v kilavem vremenu načrtujeva, da se gremo kopat, ampak preden bi to glasno omenila, se zaradi vsedružinskega smrkanja odločiva, da raje ne. Najdražji pri zajtrku ustreli kapitalnega kozla - kot da bi bil oče šele od včeraj! - ko Malemu reče: "Če boš tako kašljal, se pa res ne gremo kopat!" Tastarejša je na videz popolnoma okupirana z nečim velevažnim v svojem kotu, a z nezgrešljivim otroškim sluhom sliši ravno tisto, česar ne bi smela, in takoj navdušeno prileti: "Kdo se gre kopat? Kdo se gre kopat!?" Katastrofi, ki bi jo sprožilo razočaranje, se izogneva s poceni foro v smislu, da se Mali zvečer ne bo kopal ... Uf, za las je šlo!
Ob desetih dopoldne še vedno ne dežuje, zato odločim, da gremo na Zasavsko Sveto goro. Zadeva se zaplete, ko Tastarejša v avtu predčasno zaspi, Mali pa se predčasno zbudi, ker seveda nikoli nista usklajena v svojih spancih. Ko se pripeljemo do vrha Svete gore, nas megla, veter in pršenje prepričajo, da se tod že ne bomo sprehajali. Na zemljevidu na hitro poiščem nadomestni cilj. Med vožnjo do tja napetost narašča. Postanek za lulanje, pa čakanje na vlak. Cestica je ozka, vožnja počasna, Mali vedno bolj negoduje, Najdražji šofira in ga miri, Tastarejša začenja sitnariti, da se ne bi več vozila, jaz delam malico in hkrati navigiram. Ko pridemo pod hribček, se nikjer ne da parkirati. Peljemo se do alternativnega izhodišča, pa zgrešimo parkirno mesto, obrnemo, spet zgrešimo, še enkrat obrnemo in že v popolni histeriji v tretjem poskusu le parkiramo na miniaturnem prostorčku ob cesti, po kateri drvijo prazni tovornjaki iz bližnjega kamnoloma. Kot vrhunec nervoze Najdražji zagazi v velik, smrdljiv pasji drek, ki potuhnjeno počiva v jesenskem listju. Še vseeno bolje kot zadnjič, ko smo v približno primerljivi situaciji razbili zadnjo šipo na avtu!
Naš cilj je bil neimpozantni, celo na spletu anonimni Seč (368 m) v gozdnatem grebenu med Litijo in Jablaniško dolino. Bolj od vrha nas je zabavalo njegovo ime; Tastarejši sva razložila, da gremo na Lulanje. Do tja je lagoden sprehod po kolovozih skozi gozd, na vrhu pa samo komaj opazen geodetski kamen in še slabše opazna steza. Da je Mali vsaj malo spal, sem z njim sestopila po markirani poti na sever, v Zagorico. Nisem pa pričakovala, da bom v tako nizkih, nepomembnih hribih imela toliko "zabave" z orientacijo. Lahko bi si sicer mislila, saj se nikjer nisem tolikokrat tako kompletno izgubila kot na ljubljanskem Debnem vrhu. V litijskem spletu neizrazitih poraščenih dolinic in slemen bi bilo podobno, če ne bi medtem napredovala do navigacije s pomočjo GPS-a in telefona, ki sta me ohranjala na pravi poti in mi sem ter tja pod nos prinesla celo kako markacijo.
Razen dreves in kolovozov lepot na poti ni bilo, bogatejši pa smo predvsem za dobro zgodbo: Tastarejša je babici suvereno razložila, da smo bili "na Lulanje hribu". Babičin odgovor je bil značilni bleferski "aha", tako da sem morala telefon prevzeti jaz in pojasniti zadevo.
Pa še ena zgodba za zgodovinske anale: po dveh tednih brez pravega spanja sta danes zjutraj Malemu iz dlesni končno prikukala prva zobka. Ne on ne jaz nimava pri tem nobenih zaslug, vseeno pa pokava od ponosa!
 |
| Prave volje za hojo pri podmladku ni bilo. |
Ob desetih dopoldne še vedno ne dežuje, zato odločim, da gremo na Zasavsko Sveto goro. Zadeva se zaplete, ko Tastarejša v avtu predčasno zaspi, Mali pa se predčasno zbudi, ker seveda nikoli nista usklajena v svojih spancih. Ko se pripeljemo do vrha Svete gore, nas megla, veter in pršenje prepričajo, da se tod že ne bomo sprehajali. Na zemljevidu na hitro poiščem nadomestni cilj. Med vožnjo do tja napetost narašča. Postanek za lulanje, pa čakanje na vlak. Cestica je ozka, vožnja počasna, Mali vedno bolj negoduje, Najdražji šofira in ga miri, Tastarejša začenja sitnariti, da se ne bi več vozila, jaz delam malico in hkrati navigiram. Ko pridemo pod hribček, se nikjer ne da parkirati. Peljemo se do alternativnega izhodišča, pa zgrešimo parkirno mesto, obrnemo, spet zgrešimo, še enkrat obrnemo in že v popolni histeriji v tretjem poskusu le parkiramo na miniaturnem prostorčku ob cesti, po kateri drvijo prazni tovornjaki iz bližnjega kamnoloma. Kot vrhunec nervoze Najdražji zagazi v velik, smrdljiv pasji drek, ki potuhnjeno počiva v jesenskem listju. Še vseeno bolje kot zadnjič, ko smo v približno primerljivi situaciji razbili zadnjo šipo na avtu!
Naš cilj je bil neimpozantni, celo na spletu anonimni Seč (368 m) v gozdnatem grebenu med Litijo in Jablaniško dolino. Bolj od vrha nas je zabavalo njegovo ime; Tastarejši sva razložila, da gremo na Lulanje. Do tja je lagoden sprehod po kolovozih skozi gozd, na vrhu pa samo komaj opazen geodetski kamen in še slabše opazna steza. Da je Mali vsaj malo spal, sem z njim sestopila po markirani poti na sever, v Zagorico. Nisem pa pričakovala, da bom v tako nizkih, nepomembnih hribih imela toliko "zabave" z orientacijo. Lahko bi si sicer mislila, saj se nikjer nisem tolikokrat tako kompletno izgubila kot na ljubljanskem Debnem vrhu. V litijskem spletu neizrazitih poraščenih dolinic in slemen bi bilo podobno, če ne bi medtem napredovala do navigacije s pomočjo GPS-a in telefona, ki sta me ohranjala na pravi poti in mi sem ter tja pod nos prinesla celo kako markacijo.
 |
| Uvodni travnik je verjetno najlepši na poti; zadaj pa drveči tovornjaki. |
Razen dreves in kolovozov lepot na poti ni bilo, bogatejši pa smo predvsem za dobro zgodbo: Tastarejša je babici suvereno razložila, da smo bili "na Lulanje hribu". Babičin odgovor je bil značilni bleferski "aha", tako da sem morala telefon prevzeti jaz in pojasniti zadevo.
Pa še ena zgodba za zgodovinske anale: po dveh tednih brez pravega spanja sta danes zjutraj Malemu iz dlesni končno prikukala prva zobka. Ne on ne jaz nimava pri tem nobenih zaslug, vseeno pa pokava od ponosa!
Ni komentarjev:
Objavite komentar