petek, 24. november 2017

Stari prdec

Lani je Tastarejša za dedkamraza dobila lušten spomin. Igro namreč. Sestavlja jo 24 parov kartonastih medvedkov, ki so od zadaj vsi enaki (jasno), spredaj je pa vsak par malo drugačen: navadna medveda, severna medveda, pandi, gumijasta bonbona, piškotka in podobno. Medvedi so silno simpatični in z njimi smo že uganjali vse sorte razburljivih norčij. Plesali so ringaraja, dajali smo jih spat v njihove kartonaste okvirje in jih vpletali še v druge, sorodne dogodivščine.


Zdaj je pa Tastarejša že dovolj velika, da zna igrati spomin, kot se spodobi. Ponavadi ga trenirata z Najdražjim, ko imava midva z Malim že kopalno-uspavalni program. Ta trenutno vključuje njegovo divjanje po naši veliki postelji in moje vztrajno prepevanje o čolničku iz papirja, od katerega se mi že malo meša, a je edina melodija, ob kateri Malemu začne vleči oči nekam gor pod veke. Zadnjič pa je Malega presunljivo hitro pobralo in tako sem se nekaj partij spomina lahko šla tudi jaz.

Kot pritiče moji, nekolikanj moški vlogi v naši družini, sem igro vzela skrajno zares in se hitro dala v pozo, ki bi omogočala zmagovanje. Medtem mi je Najdražji, za katerega je značilen malo bolj ženski pristop k vzgoji, mežikal čez sobo, naj otroku vendar malo pustim zmagati, češ da je to dobro za motivacijo. O tem, ali je otrokom res dobro gledati skozi prste, nisem čisto prepričana (življenje jim tudi ne bo, kajneda), vseeno pa sem zadnjo rundo s težkim srcem le "spregledala" očiten par medvedkov, da je tudi Tastarejša zmagala.

Ne glede na svojo bojevitost pa nisem mogla mimo pomembnega spoznanja. Tolažila sem se s kupom izgovorov: da sedim na nasprotni strani igralne površine in medvedke slabše vidim, da onadva trenirata vsak večer, pa da res nisem vizualni tip in so mi ti medvedki vsi enaki. Ampak čeprav ni zmagovala - taktičnih veščin vendarle še nima - je bila Tastarejša bistveno boljša. Medtem ko sva si midva razbijala glavo s tem, ali je drugi v tretji vrsti Godrnjavec ali Navadni medved, ki sta si res čisto podobna, in kako ločiti medveda Jodlarja od Rednecka, je ona, kot da bi imela Supermanov rentgenski vid, gladko obračala prave pare.

Tako smo torej že čez točko preloma. Do sedaj sem bila Mama, Boginja, ki svojemu mladiču previdno odkriva svet, pri tem pa vse najbolje ve. Nič več! Naenkrat zna otrok stvari bolje od mene in edina prednost, s katero se bom še nekaj časa šlepala, so izkušnje oz. z zrelostjo prihajajoča modrost. Postala sem stari prdec (ali prdčevka, če imate raje žensko obliko). Gorje mi, ko se bo podmladek tega zavedel!

Pa je že prav tako. Komaj čakam, da začnemo igrati tarok ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred ...