sreda, 29. november 2017

Strašna zelena pošast

Ko smo iz trojine prešli na četvernino, je življenje postalo grozno naporno. Pa ne zaradi Malega; on je itak samo ždel in čakal, da zraste. Pač pa nam je Tastarejša uprizorila marsikatero slikovito predstavo z dramatičnimi slikami, kot sta tuljenje in metanje po tleh. Na srečo v nesreči ni bila nikoli naperjena proti bratu, ampak je bila večina negativnih čustev in pozitivnih hrepenenj usmerjena name kot na manj popustljivo polovico starševskega para. Metanje kruha na tla sredi glavnega trga ob morju, letanje po domačem železniškem nadhodu in valjanje po tleh na poti v vrtec je le nekaj skečev, ob katerih so se, sem prepričana, mimoidoči izdatno zabavali.


Po dveh ali treh mesecih se je situacija umirila, poletje se je končalo in življenje se je vrnilo v bolj ali manj ustaljene tirnice. Tastarejša in Mali sta velika zaveznika, med njima že vlada tovarištvo, kakršnega ljudje brez sorojencev nikoli ne bodo spoznali (in žal jim je lahko). Toda zdaj nas kar iznenada spet obiskuje strašna zelena pošast, imenovana tudi Ljubosumje ali Trma ali kar oboje hkrati. Zakaj se je vrnila, a naenkrat je na vsakem koraku mina, ki čaka, da bo Tastarejšo spremenilo v kričečega Mr. Hydea, in ko eno srečno prelisičimo, nam za vogalom v brk raznese naslednjo!

Sinoči recimo je Mali hitro zaspal, Tastarejša in Najdražji pa sta bila v kopalnici že globoko v večernem ritualu Sedenja na kahli. Tako sta bila zatopljena, da sem bila prepričana, da me ne bosta slišala, ko sem iz spalnice odtiholazila v pritličje. Šment, po petih minutah sproščujočega gospodinjenja me je Najdražji že prišel iskat: "Mami, ti si na vrsti!"

Morala sem v kopalnico na Umivanje. Nocoj je bilo aktualno Umivanje z brisačko, kar pomeni, da se Tastarejša uleže na blazino na tla in tam po otroško brezsramno razkreči vse svoje bogastvo (ne ravno moja najljubša scena, priznam), starš pa jo z mokro brisačko očedi na najbolj smrdljivih mestih. Prvi jokec je sprožila premrzla voda, a sva ga hitro zatrli in fazo Umivanja zaključili.

Sledilo je Ovijanje v brisačo, ki mora slediti natančnim korakom. Najprej rumena otroška brisača z ušesi, ki pa ne ovije celotnega telesa, zato jo je treba doštukati še z navadno brisačo. A ko mi je Tastarejša že ovita kot palačinka sedela v naročju, je začela nergati, da ni dovolj ovita in da rabi še eno brisačo. Precej trapasto se mi je zdelo, ker sploh ni bila mokra, v kopalnici je bilo pa itak kot v savni, ampak zaradi ljubega miru sem ji noge pokrila s tretjo brisačo. Uf, rešeni! Kje pa, takoj so vzniknile še želje po četrti brisači.

In ta sarajevski atentat je sprožil našo tokratno vojno. Ker s četrto brisačo nisem ustregla, je sledila Drama. Čakala sta naju še dva zahtevna večerna koraka: Oblačenje pižame in Umivanje zob. Seveda Tastarejša ni hotela narediti ničesar, samo vsa smrkava, naga in smrtno utrujena se je valjala po blazini in tulila. Za silo sem jo pomirila, ko sem ji začela razlagati, kaj je to kompromis, in ji predlagala, da umijeva zobe, potem pa gre lahko kar naga na Branje knjig (ker sem potiho seveda računala, da jo bom v pižamo nekako stlačila po tem).

"Ne, mami, zdaj grem naga brat," je rekla ona.

"Kje pa je tu kompromis?" sem jo vprašala. "Kdaj si boš umila zobe?"

"Ja, poteeeeem, ko prebereva!"

Kaj sem hotela. Tastarejša je bila za spremembo celo pokrita do vratu, ko sva brali v njeni postelji (vendarle je bila naga), ko sva končali in je bil čas za Umivanje zob, pa ni hotela odpreti ust. Hecanje, moledovanje, prepričevanje in oštevanje so imeli približno toliko učinka kot zelena solata proti lakoti, Umivanje zob na silo se slej ko prej ponesreči, rezultat vsega skupaj pa je bilo tako glasno vreščanje, da se je na drugem koncu hiše zbudil zelo lačni Mali. Zdaj sem morala potolažiti hčerko, nesrečno, ker jo mama odriva, in jo odriniti, da bi šibala nahranit sina. A vidite, kje je problem? Ko te histerično, objokano dete roti "Pri meni bodi, mami!" in se ti nago obesi na noge, medtem ko z že napol odpetim modrcem letiš reševat življenje drugemu mladiču, ne moreš drugače, kot da se ti trga srce …

Vsi tuleči smo se znašli na eni postelji. Mali je tuleč skakal proti dojki, Tastarejša mi je tuleč plezala v naročje in odrivala bratca, Najdražji je vztrajal s svojimi brezplodnimi (a vsaj empatičnimi) vprašanji v stilu: "Pa kaj je narobe? Zakaj jokaš?", jaz sem pa po svoje zmerjala zdaj enega, zdaj drugega, in se pretvarjala, da smo vsi mirni in da se imamo fajn.

Šele ko sem Malega odnesla podojit v pritličje, je zavladala tišina, v meni pa sta se mešala adrenalin in obup. Biti hkrati zaščitniška in stroga, ostra in mila, dajati varnost in postavljati meje, pa oditi od jokajočega otroka, ker ni druge možnosti, da se nepotrebna drama konča - to so zame najtežje naloge v starševstvu. Ko sem spečega Malega prinesla nazaj gor, je Jezica, kot rečemo Mr. Hydeu, v katerega se spremeni Tastarejša, že odšla. Izpod ta debelega, puhastega kovtra so kukale velike, prestrašene oči majcene deklice, ki se je stiskala k svojemu atiju in se je tesno privila še k meni, jaz pa sem ji šepetala, kako jo bova vedno imela rada.

Upam, da se nas bo strašna zelena pošast tokrat hitro naveličala.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem...