Koronadnevnik, 8. dan samoizolacije
Danes sta nas prišla obiskat Babi in Deda. Ampak kot v živalskem vrtu – stala sta na oni strani vrtne ograje in smo si od daleč mahali, se nasmihali in tarnali nad položajem (naša seniorja sta precej bolj optimistična od mene, tako da sem glavnino tarnanja opravila jaz). Mali je socialno distanco dobro sprejel in je bil z obiskom čisto zadovoljen, Tastarejša pa je, čim sem jo pripravila na s srečanjem povezane omejitve, začela cmihati in se ni hotela prikazati iz kuhinje. Pa saj nič čudnega, večino časa pred njunim prihodom sem prejokala tudi jaz.
Najdražji se je uspešno vrnil s polnjenja zalog v Hoferju, popoldne pa smo se šli sprehodit brez njega. Spet na Pugled, kjer smo bili v tem koledarskem letu že tretjič, a še nikoli ni bilo toliko ljudi kot danes. Mladiča sta prav prešerno uživala – tako zelo, da je Mali spet ves dan pretolkel brez spanca.
Slabe vesti glede potikanja po naravi pa nimam več. Čeprav nimamo nobenega podatka o tem, da bi se epidemija pri nas blazno širila, je omejitev vedno več. Še malo, pa nam bodo zaprli še naše hribčke. Ravnokar sem prebrala novico o zaprtju najbolj priljubljenih cest v občini Medvode. Ko nas omejijo na Črnuče, se bo pa večina gibanja potrebnih državljanov itak gnetla na par sprehajalnih območjih, kar bo, če prav razumem, voda na mlin cvetenju korone …
Suho listje je trenutno eden od najljubših elementov mojega podmladka. Dokler klopi ne zabrcajo ... |
Tastarejšin pozdrav za vzgojiteljico. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar