petek, 17. november 2017

Dudo- in drugojedci

"A lahko rečemo, da je Jure dudojedec?" me je pri večerji vprašala Tastarejša. To je rekla, potem ko je zmazala skledico juhe s tremi gresovimi cmoki, štiri kose mesa, dva mini paradižnika, malo toplega sendviča, kos kruha s pašteto ter še nekaj kruhkov z maslom in marmelado. Ker je moj prvi otrok, ne vem, ali so tolikšne količine zaužite hrane za triletnico normalne, ampak res je pravi "tiradinozaver" (za neposvečene: tiranozaver), kot se sama neskromno označuje. Z Najdražjim z rahlo zaskrbljenostjo opazujeva njen trebušček, ki ga tako ponosno nosi okrog, in se tolaživa, da gre za zdrav apetit hitro rastočega bitja ...

Naš dudojedec

Taka je že od začetka. Kot dojenčica je bila tako mahnjena na moje mleko, da ga je imela za prehranjevanje, spanje ali zgolj občutek varnosti. Njeno prvo leto sem preživela razgaljena na kavču, izcuzana kot kaka mami pujsa. Posebej zanimivo je bilo, ko smo šli prvič na morje. Ko me je gledala nago, so se ji ves čas cedile sline, tako da si lahko predstavljate, kaj sva počeli večino časa.

Ko je mlečna manija (z mojo pomočjo) minila, je postala predana vsejedka. Z vestnim vztrajanjem ožje in širše okolice je vzljubila celo sladkarije, ki ji najprej niso ravno teknile, posebni poudarek pa vendarle ostaja na mesu! (Kako drugače pa bi jo lahko ironija življenja zagodla taki mami?) Na srečo se je že malo unesla, zdaj za zajtrk ne poje več deset dek takšne ali drugačne salame - in to tako rekoč na suho. Še Najdražji se je zgražal, kako zmore konzumirati toliko mesa. Očitno so pri njenih prehranskih navadah prevladali njegovi geni in vzgoja. Najdražji denimo po dveh dneh brez česa mesnatega postane rahlo bled in precej kratke jeze. Eden najtežjih trenutkov trekinga po Pirenejih pred leti je bil, ko sva že zaključila hojo v turistični vasici, se zdelana od naporov, žuljenja umetnih makaronov in spanja v šotorčku spakirala v prijetno sobico ... in bila lačna. Španski lokali se namreč v za nas težko sprejemljivem stilu romanskih narodov odprejo šele pozno zvečer, in tako sva vse popoldne nervozno letala med gostilnicami in iskala kakšno, ki bi nama že prej lahko ponudila kaj mesnatega. Ko je Najdražji le goltal tisti miniaturni, bistveno predragi kos piščanca, se mi je zdelo, da je to počel z nekolikanj grenkim priokusom, ki ga je zaokrožil hrepeneč pogled v stilu: "To je bila predjed, kaj pa zdaj?"

Jesti je v naši družini treba, pa čeprav sredi megle in blata.

Nekaj je sicer treba priznati: še bolj kot na meso je Najdražji nor na hitro hrano. Nikogar ne poznam, ki bi pri teh, še zdaleč ne več najstniških letih tako iskreno ljubil McDonalds. Videti bi ga morali, s kako posvečenostjo se loti obroka. Najprej bliskovito pridna mravljica vestno pohrusta vse do zadnjega krompirčka, potem pa z žarečimi očmi odvije tisti plastični sendvič in občudujoče dahne: "Le Big Mac!" Osvežite si spomine na Pulp Fiction, da boste vedeli, od kod ta fora - Najdražji jo enako zaneseno ponovi vsakič znova. Od vse te religiozne mcdonaldsovske izkušnje se zdi, da mu samo pol litra vodene kokakole ne sede več tako, kot mu je verjetno v mlajši dobi, ko ga še nisem poznala.

Vseeno je dvema izrazitima mesojedcema in mami zajklji nekaj skupnega: koruza. Zame je bila to prva zelenjava, ki sem jo sploh začela jesti, ko se je nekje na začetku pubertete začela razkrajati moja radikalna otroška izbirčnost. Najdražji je na koruzo še bolj nor, Tastarejša pa ... Sama je sposobna pomlatiti večino konzerve, in čisto zadovoljna je, če mirno sedi pri mizi in ribari (z vilicami ali - tega sploh nočem videti! - kar z roko) koruzice iz solate, ki je sicer sploh ne je. Tako daleč smo, da je "koruza" pri nas ena redkih tabu besed. Kadar koli jo Tastarejša sliši, dobi idejo in poti nazaj več ni. Na koncu vedno dobi svoje, kajti "Koruzo bi jedla!" bo ponovila tudi tridesetkrat, če je treba.

"Škratje" na Dobrči so prinesli - koruzo!

Da pa ne pozabim dudojedca iz uvodnega odstavka. Opisovati prehranske značilnosti polletnega dojenceljna je seveda preuranjeno, ker ima še vedno od vsega v ustih najraje dudo, tako da je tvorjenka, ki jo skovala Tastarejša, čisto utemeljena. A glede na to, kako Mali z veseljem in precej snažno mlati zelenjavne kašice in podobno pusto hrano za brezzobe, verjetno ni preveč tvegano trditi, da bo pravi jedec. Torej moramo počasi začeti kupovati še večje konzerve koruze ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Fitnes pod Goltemi

Kako smo se namenili do cerkvice, za katero še nismo slišali, kako nismo prišli do tja in kako smo bili vseeno uspešni Na Trojanah je pra...